Montevideo mi ni bil všeč, zato sem se odločila, da novo leto dočakam v Puertu Iguazu, v tem času zelo popularni popotniško-izletniški destinaciji, tako za turiste z vsega sveta kot domačine, ki božično-novoletne praznike združujejo s poletnimi počitnicami.
Na prvi pogled enostavna ideja je za uresničitev potrebovala kar nekaj sreče – predvsem tiste “več kot pameti” – česar se v trenutku odločitve še nisem zavedala. Lahko bi se vrnila v BA in se od tam odpravila na dvajseturno vožnjo z busom, pa se mi je zdela privlačnejša ideja odriniti direktno naprej, preko Urugvaja. Delno zato, ker se mi v tem primeru ni bilo treba vračati, s čimer sem prihranila kar nekaj ur vožnje, delno zato, da bi spoznala še zahodni del države.
Vzhodni Urugvaj je atlantska obala (katere pristane – brez pretiravanja – zdaj poznam že bolje od povprečnega Urugvajca :)), zahodni (ki meji na Argentino) pa velika, zelena ravnica, ki jo občasno presekajo rokavi lenobne, rjave reke Uruguay, ki ustvarja tudi večja in manjša jezerca. Pokrajina je vseh petsto kilometrov do (urugvajskega) Salta enolična, a prekrasna, vzbujajoča skomine po lastnem prevozu, avtu, kolesarjenju ali ježi.
V Saltu avtobus iz Montivedea zaključi svoje potovanje, popotnik na poti proti argentinskim slapovom pa mora presesti na lokalni bus, ki ga v eni uri pripelje čez mejo v argentinsko Concordio, kot vzeto iz kakšnega Lynchevih filmov. Več sreče kot pameti torej sem imela v Concordii, kjer se prestopi na bus za Puerto Iguazu. Resda se je novoletno rajanje obetalo že naslednjega dne zvečer, a so mi v Montevideu zagotovili, da bo prostora na busih dovolj. No, naletela sem na dvanajst popolnoma razprodanih avtobusov in na zadnja štiri prosta mesta na zadnjem, ob polnoči.
Ker pot traja dobrih dvanajst ur, bi v nasprotnem primeru silvestrovala v od boga pozabljenem mestecu z eno ulico, dvema baroma in obcestnim motelčkom za voznike kamionov. Morda bi na koncu tudi ta bizarnost imela svoj čar, kdo ve, a vseeno sem se nadvse zadovoljna zleknila v skoraj meter širok sedež v mojem cama busu, spustila naslon v ležeč položaj, se lepo zavila v dekico in zaspala.
Če bi po Evropi vozili busi, kakršni povezujejo južnoameriška mesta, bi bile razdalje kratke in naša potovanja po širši nam domovini še veliko pogostejša, pa tudi cenejša. Za cca 1000 km dolgo pot sem plačala okoli 40 evrov. Ljubka, iz papirnate servietke narejena rožica, ki mi jo je na koncu poti podaril prijazen stevard, ni bila vkjučena v ceno :)
K slapovom Iguazu sem odhajala z mešanimi občutki, podobnimi kot lani proti Machu Picchu. Že stokrat videni iz vseh mogočih perspektiv mi niso obljubljali izvirnega doživetja, le bolj ali manj pričakovano osebno izkušnjo nečesa veličastnega. Slapovi ležijo na dvomeji med Argentino in Brazilijo in ogledi so možni z obeh strani. Izhodišče na argentinski strani je simpatično mestece Puerto Iguazu, kjer sem tudi bivala v zelo prijetnem hostlu Hostel Inn (female dorm za 4 bejbe, prijazno osebje, vse lepo urejeno in čisto, cca sto raznoraznih idej polnih popotnikov, vsak večer akcija in caiperinhe v bazenu :)) – vse to in še veliko več za osem evrov na dan..;)
Izhodišče za brazilsko stan pa je nekoliko večji in manj prijazen Foz de Iguacu. Slapovi so državi obdarili neenakopravno. Brazilska stran resda ponuja nekoliko bližnje srečanje, medtem ko je večina slapov in celotnega parka argentinska. Doživetje je bilo enkratno. Slapovi so veličastni, parka na obeh straneh pa urejena, kultivirana (in presenetljivo čista) tropska divjina.. vse je polno metuljev, ki nesramežljivo sedajo povsod, po torbah in ljudeh, iguane se plazijo ob poteh, simpatični mravljinčarji pa kar po njih, saj je tam še najlažje najti hrano v torbah nepazljivih turistov. Po parku je delno speljan vlakec oziroma na brazilski strani bus, delno pa so lepo urejene in označene pešpoti, ki vodijo do razglednih točk od zgoraj in tudi nekoliko nižje. Oba pogleda očarata in navdajata s strahospoštovanjem. Voda dere čez skalne robove s tako neizmerno močjo, da sem si čisto zares zaželela, da mi ne bi spodrsnilo..
Prvovrstna turistična znamenitost kakopak ponuja neštete možnosti dodatnega zapravljanja denarja – oglede in aktivnosti vseh vrst, od kanjoninga, raftanja, raznih “safari” tur po parku, helikopterskega ogleda itd. Popotniške izkušnje so me naučile skrbno izbirati med nadvse privlačno in vse-mogoče-obljubljajočo, pa potem veliko-manj-uresničujočo ponudbo – ker ponavadi razočara. Vseeno sem se odločila za krajši sestop s svojih sem-nad-to-nateguško-turistično-ponudbo višav ter se postavila v vrsto za ogled slapov od blizu, z motornega čolna, ki ga fantje zapeljejo zelo zelo (in mogoče celo malo preveč) blizu glavnih dveh slapov.. Motorji tulijo, da držijo čoln pri miru, voda dere z neizmerno močjo in se neobvladljivo vrtinči, sila vodnega padca ustvarja velik oblak odbitih kapljic, v katerem se komaj diha in ni mogoče ostati suh. Za nameček, da se nam, “avanture” željnim turistom, še malo bolj zadogaja, nas zapeljejo direktno pod nekaj manjših slapov, a kaj, ko smo si pod močnimi pljuski (tople) vode iz reke Iguazu le previdno zatiskali oči. Izkušnja je bila zabavna – pa tudi do kože mokra. Vseeno v takih situacijah vsakič sproti izprašam svoj pogled na svet, kajti nekdo se očitno moti.. Poln čoln ljudi drgeta in vpije od navdušenja, ob vsakem ostrem in z močnimi motorji podprtem zavoju sledijo glasne ovacije, jaz pa se počutim kot marsovec.. Z Markom Twightom bi se verjetno dobro razumela, čeprav niti ne vem, če je to referenca.
Še nekaj zanimivosti je na voljo v okolici slapov, ena od njih na brazilski strani je park ptic. Načeloma sem proti živalskim vrtovom in jih tudi nerada obiskujem, a sem tokrat naredila izjemo – saj je park namenjen tudi vzrejanju nekaterih, v naravi že skoraj ali celo povsem izumrlih ptičjih vrst. Bilo je zanimivo in poučno, večine raznobarvnih ptic še nikoli prej nisem videla v živo. Za nameček sem dobila bližnje srečanje s tukani, ki so z večjimi kljuni od sebe samih zame ene bolj posrečenih ptic, pa tudi z velikimi raznobarvnimi arami – ki pa so si vidno nervozne za novo leto zagotovo zaželele povratka domov, v svobodo.
Naslednja zanimivost je Wanda, odprti rudnik poldragih in dragih kamnov. V Argentini je kar nekaj tovrstnih rudnikov v zasebni lasti. Vse naravno bogastvo do globine 20 metrov namreč pripada lastniku zemlje - kar je najdeno globlje, je narodno bogastvo in si ga prilasti država. Na srečo se tukaj ametisti, kvarci, topazi, pa tudi akvamarini in rubini nahajajo dovolj plitvo v zemlji, da družini, ki si lasti rudnik, še veliko generacij ne bo treba prav veliko delati. Ogled rudnika je organiziran tudi med tednom, ko potekajo redna izkopavanja in se je mogoče sprehoditi med rudarji, ki baje zelo dobro zaslužijo. Naša vodička med številnimi zanimivimi podatki, s katerimi je predstavila rudnik, te številke ni izbrskala. Čeprav majhen, pa je bil poučno odkritje, saj so dotlej zame dragi kamni rasli v prstanih, prav tako kot so krave zadnja leta večinoma lila..:)
Če so bili slapovi prečudovito delo narave, pa me je vsaj enako navdušila tudi hidroelektrarna Itaipu Binacional – v enakopravnem solastništvu Brazilije in sosednjega Paragvaja. Z mislijo na mojega nončkota, ki jih je v svojem življenju sprojektiral kar nekaj, večino od njih na Dravi, sem si jo ogledala tudi zanj.
HE Itaipu je kontroverzna že vse od začetka projekta pred približno tridesetimi leti. A zagovorniki in nasprotniki se strinjajo, da je spremenila obličje tega dela dežele za vedno. Jez, visok je 200 metrov in narejen izključno iz betona, je brez jeklene konstrukcije. Slikovita primerjava količine porabljenega betona bi bila dvopasovna avtocesta od Moskve do Lizbone. V dnevih najbolj intenzivne gradnje so delali z neverjetno hitrostjo, primerljivo z zgrajeno 20-nadstropno stolpnico vsakih 55 minut. Cena projekta – 18 milijard dolarjev.
Se je splačalo – je vprašanje, na katerega ni poštenega odgovora. Proizvedena električna energija pokriva četrtino brazilskih potreb in 90 % paragvajskih. Ekvivalentna količina elektrike bi bila proizvedena iz 434.000 sodčkov nafte na dan – z ustreznimi izpusti ogljikovega dioksida. Nasprotniki ji očitajo uničenje 700 km2 gozda, z njim pa tudi izumrtje nekaterih rastlinskih vrst, med njimi zelo redke vrste orhidej. Uničene so bile številne naselbine domorodnih Guarani in Tupi Indijancev, pa tudi nekatera pomembna arheološka najdbišča in celo baje zelo lepi slapovi Sete Quedas. Okoljevarstveniki opozarjajo, da bo tako velika količina vode, ki sedaj predstavlja poplavljeno področje akumulacijskega jezera, dolgoročno spremenila tudi mikroklimo regije, česar posledice težko predvidimo.
Vodstvo HE Itaipu se na omenjene očitke odziva presenetljivo pozitivno in v duhu trajnostnega razvoja regije. Občutek je, kot bi se hoteli na številne načine odkupiti za posledice, ki so sledile temu gigantskemu projektu.
Ekskurzija po objektu je bila zanimivo doživetje, prav tako proporci votlega jezu, v katerem so nameščene turbine in generatorji, Zanimivo je, da je solastništvo med tako različnima državama, kot sta Brazilija in Paragvaj, lahko tako zelo enakopravno. V kontrolni sobi so v vsakem trenutku prisotni enako številčno zastopani inženirji iz obeh držav, vodji izmene se izmenjujeta vsakih šest ur, vsakič iz druge države. Tudi število zaposlenih, 3000, je razdeljeno natančno na polovico. Da polovica govori špansko in druga polovica portugalsko in da imajo na brazilski strani ves čas eno uro več kot kaže na paragvajski – kot kaže ne moti nikogar, še najmanj pa uspešno delovanje elektrarne.
Gre torej za veliko mojstrovino človeštva ali katastrofo epskih razsežnosti – je vprašanje, ki ostaja.
V hostlu sem spoznala nekaj zanimivih ljudi, med njimi Nailla z Irske, s katerim sva nekaj od teh ogledov opravila skupaj, ter Salimo iz Maroka, s katero sva se ujeli v sekundi. Ker sva se obe odpravljali naprej proti Salti, sva se odločili združiti moči za ta del poti – skupaj z njenim travelling-prijateljem iz Palerma – in danes, ko je za menoj že 27-urni neprekinjeni avtobusni premik v Salto – smo skupaj najeli avto, jutri zjutraj pa odrinemo na petdnedvni izlet po okolici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar