Kraj brez imena

Prašna cesta, podrte, revne hiše, trg, na katerem se igrajo otroci in posedajo mladci, ki bi se jim najraje izognila. Zanemarjen bar, v katerem si ne želim kupiti niti vode, kaj šele kaj pojesti. Morda je pozna ura, ni važno – v kraju moram prenočiti. In potem, nenadoma, ulice zaživijo. Prašna ulica postane “moja ulica”, saj je na njej hostel, v katerem bivam. Na trgu sedita domačina in godeta, njuna glasba pomirja. Sumljivi mladci dobijo nasmehe na usta, ko mi pokažejo pot do svoje najljubše gostilne. Zanemarjen bar je edini, v katerem dela internet, za kar sem mu neskončno hvaležna. Hiše postanejo domovi in čeprav revni, najdem v njih ljubezen. Za pustimi, zaprtimi vrati skrivajo čudovite, negovane vrtove. Kot ljudje so, ki tam prebivajo.

Kraj brez imena dobi barvo, okus, vonj, trenutek, pesem, pogled, nasmeh.. jaz pa odhajam s predsodkom manj in zgodbo več.