Sobota, 9. april, sončno jutro ob Velenjskem jezeru. Modro nebo, bele penice na vodi. Vetra je dovolj, v refulih celo preko dvajset vozlov. Veliko več, kot smo ga pričakovali. Severnik živahne narave, z vsemi značilnostmi burje. Idilično okolje, urejen klub, prijazni gostitelji. V daljavi, namesto kulise, pa dim iz TEŠ-a, ki bi nam pomagal, če bi bilo vetra malo. Namen naše prve Seascape klinike je bil druženje »stare« ekipe z novimi lastniki, izmenjava izkušenj in trening na vodi – vaja obratov na privetrni in zavetrni boji, gibanje po barki, »boat-handling«. Vse skupaj nekoliko bolj dinamično kot smo vajeni na regatah, na kratkem polju, med dvema bojama, ki nista več kot sto metrov narazen. Gor, dol, gor dol ... Prišle so štiri barke in jadrali naj bi v dveh parih. Tovarniška jadrnica Harlekin z Jonovo ekipo in Mojca 13 z Lukovo v enem, velenjska klubska barka in naša ekipa Gaee+ z Janezom na njegovi Žverci v drugem. Ker so imeli fantje iz velenjskega kluba poleg svojega treninga napovedanih še nekaj promocijskih voženj, smo se v ekipo združili preostali trije. Tokrat brez tekmovalnih ambicij, usklajenih štartov in napadalne vožnje smo se lotili zastavljenih nalog. Za dodano vrednost je poskrbel nestabilen veter, po moči in po smeri, ki nam je pognal adrenalin po žilah, poskrbel za nasmehe na obrazih, Janeza pa celo okopal v jezeru. Kmalu je bilo jasno, da bi bilo tega prelepega sončnega in močno vetrovnega dne pač škoda za rutinske treninge obratov ... ko pa je bilo očitno, da je bil kot ustvarjen za užitke ... zato smo si ga vzeli zase in priredili po svoje. Še vedno okoli boj (po Ažovem planu) smo se podili bolj vsak zase in za lastno veselje – a je bilo to tolikšno, da je tokratni dogodek več kot dosegel naša pričakovanja. Spoznali smo lokalne vetrovne posebnosti, povadili manevre v močnem vetru, zraven pa na glas predli od veselja. Da so nas fantje in dekleta iz velenjskega kluba nosili po rokah, je bila pika na i. Škoda, da se dogodka ni udeležil niti eden od novih lastnikov, ki jim je bil trening prvenstveno namenjen, saj bi imeli odlično priložnost zajadrati v nekoliko zahtevnejših pogojih skupaj z izkušenimi jadralci ter se spoznati z Velenjskim jezerom, kjer bo septembra ena od regat za letošnji SSC pokal. Prisotnim so se ob tokratnem obisku Velenjskega jezera cedile sline in zato hočemo še.
http://sailing.gaeaplus.si/
sreda, 10. avgust 2011
Pred nami je napeta sezona
Kar napeto in tako zelo drugače kot lani je bilo na štartu prvega plova prve regate letošnje sezone. Navajeni ne dosti več kot kakšne barke ali treh okoli sebe se je bilo treba tokrat v gneči enajstih kar dobro smukati in iskati svoj prostor pod soncem – ki najbolj toplo greje prav tiste na priviligiranih štatnih pozicijah. Devet slovenskih bark, med katerimi so nam bile nekatere nove ekipe popolna neznanka, z drugimi smo se spopadali že lani, s tretjimi smo bili doslej le dobri prijatelji na kopnem, poleg nas pa še dve slovaški ekipi, ki sta prav tako obetali dobro jadranje, vsi smo se drenjali pred štartno črto.
Vsled napovedi ne premočnega juga smo se odločili na prvem regatnem vikendu v Kopru nastopiti s Tejo. Še en dokaz, da veter premalo upošteva Aladina: sobotni refuli do 15 vozlov in nedeljski celo do 18 pač niso bili blag spomladanski vetrič, še veliko bolj pa so nam odločitve krojile nenehne spremembe smeri vetra, ne redko tudi zelo opazne. Zahtevno jadranje torej za začetek, ko smo bili vsi skupaj še nekoliko zakrneli od zimskega spanca. Vseeno, ko zaslišimo pisk naših petih minut predštartne procedure, ostaja misel le ena – kako najbolje odpeljati naslednji plov.
Na veliko začudenje večine slovenskih posadk so nam gostje s Slovaške dali vetra, pa na žalost ne tistega, s katerim bi se zapeljali prednje. Zelo suvereno je ekipa Tomasa Tuleje prvi dan zmagala vse tri plove razen drugega, ko mu je zmago odnesel Luka Baebler. Luka, Tomaž in Igor so nedvomno tudi po zaslugu četrte članice posadke (hmmm.. a ni v pravilih razreda določeno, da lahko regatirajo največ trije ;)) – Lukatove muze, plišaste kiwi pande (ki pa je, po vseh predpisih, nosila rešilni jopič), uplenili drugo mesto v skupni razvrstitvi sobotne regate. Janez Kustura je na svoji Žverci gostil odlična Majo Jeromel in Jako Slekovca in skupaj so privozili tretje mesto. Četrta je bila tovarniška ekipa s črnobelo Harlekinko in Jonom Brecljem na krmilu, peta pa naša Gaea+ s tremi petimi in enim četrtim mestom. Nedelja je bila vetrovno še nekoliko bolj dramatična, po rahlo neprespani noči (zaradi prestavljene ure, kakopak ;)) pa smo bili vsi skupaj tudi nekoliko utrujeni. Od popolne bonace do osemnajstih vozlov se je sukal veter in pihal iz smeri skoraj cele vetrne rože. Burja se je bojevala za prevlado z ugašajočim jugom, pa se nikakor nista mogla dogovoriti, kdo bo tistega dne polnil naša jadra. Naš rezultat izkazuje precej nekonsistentno sliko. Najprej osmo mesto po zaslugi manjših zapletov z genakerjem, ki pa so bili v agilni konkurenci hitro usodni. Četrto mesto v drugem plovu, ko smo po napeti zadnji krmi izgubili boj z Lukatom za nekaj centimetrov. Deveto mesto v tretjem plovu kot posledica slabega štarta in slabe vožnje v orco, pa potem dobro jadranje v zadnjem plovu, ko smo se slabih sto metrov pred drugim obratom privetrne boje z Jonom dajali za drugo mesto – in potem pufff – se nam je strgal flok. Vseeno, plov smo odpeljali do konca, a brez jadra žal nismo imeli nikakrših možnosti za uvrstitev več. Tudi v skupnem seštevku drugega dne je zmagal Tomas Tuleja pred Jonom, Janezom in Lukatom. Mi smo se na koncu uvrstili na osmo mesto, kar je sicer manj od pričakovanega, a nas tolaži misel, da bi bil rezultat, v kolikor bi zadnji plov končali regularno, zelo verjetno bistveno boljši.
Po prvem regatnem vikendu lahko sklenemo: letošnja sezona bo v razredu Saescape napeta. Kdorkoli lahko poseže po visokih mestih, ekipe so dobre in vsak plov bo štel. Mi se veselimo napredka, ki ga bo še dodatno vzpodbudila konkurenca, in vsega novega, česar se bomo naučili. Po prvem regatnem vikendu je naša skupna uvrstitev v slovenski konkurenci peto mesto.
Fotografije: Urša Drofenik
https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/GaeaNaPrviRegatiFotoUrsaDrofenik
http://sailing.gaeaplus.si
Vsled napovedi ne premočnega juga smo se odločili na prvem regatnem vikendu v Kopru nastopiti s Tejo. Še en dokaz, da veter premalo upošteva Aladina: sobotni refuli do 15 vozlov in nedeljski celo do 18 pač niso bili blag spomladanski vetrič, še veliko bolj pa so nam odločitve krojile nenehne spremembe smeri vetra, ne redko tudi zelo opazne. Zahtevno jadranje torej za začetek, ko smo bili vsi skupaj še nekoliko zakrneli od zimskega spanca. Vseeno, ko zaslišimo pisk naših petih minut predštartne procedure, ostaja misel le ena – kako najbolje odpeljati naslednji plov.
Na veliko začudenje večine slovenskih posadk so nam gostje s Slovaške dali vetra, pa na žalost ne tistega, s katerim bi se zapeljali prednje. Zelo suvereno je ekipa Tomasa Tuleje prvi dan zmagala vse tri plove razen drugega, ko mu je zmago odnesel Luka Baebler. Luka, Tomaž in Igor so nedvomno tudi po zaslugu četrte članice posadke (hmmm.. a ni v pravilih razreda določeno, da lahko regatirajo največ trije ;)) – Lukatove muze, plišaste kiwi pande (ki pa je, po vseh predpisih, nosila rešilni jopič), uplenili drugo mesto v skupni razvrstitvi sobotne regate. Janez Kustura je na svoji Žverci gostil odlična Majo Jeromel in Jako Slekovca in skupaj so privozili tretje mesto. Četrta je bila tovarniška ekipa s črnobelo Harlekinko in Jonom Brecljem na krmilu, peta pa naša Gaea+ s tremi petimi in enim četrtim mestom. Nedelja je bila vetrovno še nekoliko bolj dramatična, po rahlo neprespani noči (zaradi prestavljene ure, kakopak ;)) pa smo bili vsi skupaj tudi nekoliko utrujeni. Od popolne bonace do osemnajstih vozlov se je sukal veter in pihal iz smeri skoraj cele vetrne rože. Burja se je bojevala za prevlado z ugašajočim jugom, pa se nikakor nista mogla dogovoriti, kdo bo tistega dne polnil naša jadra. Naš rezultat izkazuje precej nekonsistentno sliko. Najprej osmo mesto po zaslugi manjših zapletov z genakerjem, ki pa so bili v agilni konkurenci hitro usodni. Četrto mesto v drugem plovu, ko smo po napeti zadnji krmi izgubili boj z Lukatom za nekaj centimetrov. Deveto mesto v tretjem plovu kot posledica slabega štarta in slabe vožnje v orco, pa potem dobro jadranje v zadnjem plovu, ko smo se slabih sto metrov pred drugim obratom privetrne boje z Jonom dajali za drugo mesto – in potem pufff – se nam je strgal flok. Vseeno, plov smo odpeljali do konca, a brez jadra žal nismo imeli nikakrših možnosti za uvrstitev več. Tudi v skupnem seštevku drugega dne je zmagal Tomas Tuleja pred Jonom, Janezom in Lukatom. Mi smo se na koncu uvrstili na osmo mesto, kar je sicer manj od pričakovanega, a nas tolaži misel, da bi bil rezultat, v kolikor bi zadnji plov končali regularno, zelo verjetno bistveno boljši.
Po prvem regatnem vikendu lahko sklenemo: letošnja sezona bo v razredu Saescape napeta. Kdorkoli lahko poseže po visokih mestih, ekipe so dobre in vsak plov bo štel. Mi se veselimo napredka, ki ga bo še dodatno vzpodbudila konkurenca, in vsega novega, česar se bomo naučili. Po prvem regatnem vikendu je naša skupna uvrstitev v slovenski konkurenci peto mesto.
Fotografije: Urša Drofenik
https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/GaeaNaPrviRegatiFotoUrsaDrofenik
http://sailing.gaeaplus.si
petek, 4. februar 2011
Muenchen Sunrise
South of the border, west of the sun. Slovo od sveta tam daleč na vzhodu, od sonca, ki ob tej uri tam greje najmočneje. Svet, kot kaže, le ni samo južna Amerika. Jutranji pogled z u-bahna, na poti z letališča do hauptštaciona v MUC. Finally, home.
nedelja, 23. januar 2011
petek, 14. januar 2011
Riž z okusom po dizlu in skorajšnji Titanik, part deux
Težko je reči, zakaj se je prav majhna obrečna vasica Muang Ngoi Neua v severnem Laosu, dostopna samo po reki Nam Ou, odločila popotnikom odpreti vrata svojih domov in jih preimenovati v »guesthouses«, svoje kuhinje in jedilnice pa v skromne restavracije. Vzdolž reke namreč leži kar nekaj vasic, ki še danes živijo po srednjeveško in ker tja zanese le redko kateri turistični kip, bo tako verjetno tudi ostalo. Kjerkoli drugje bi avantur željan popotnik želel preživeti noč ali dve, bi to lahko storil zares le pri domačinih doma – v kolikor bi se o tem seveda uspeli sporazumeti. A kjer je volja je tudi pot in za razliko od Tajcev so Laožani veliko bolj odprtih src, in, verjamem, tudi domov.
V MNN smo prispeli z barčico, skupaj z ostalimi popotniki, in kot oni tudi mi najprej napadli prenočišče. Ker tukaj nihče ne uporablja interneta, ni navada, da bi se karkoli rezerviralo vnaprej, zato se vse zgodi na kraju samem. Pregled ponudbe, primerjava cen in namestitev. Najdemo gemuetlich penzionček s tekočo vodo – in baje celo toplo, kar je čisti nadstandard. Da se lokalno dojemanje tople vode ne sklada z našim je bilo jasno zvečer, ko smo po dolgem dnevu želeli nekoliko osvežitve, in jo prav zares tudi dobili. Mrzla – in ne ledena – voda se tukaj razume pod »hot water, yes yes :))« - in bi nam celo bila v veselje, ko ne bi bile noči tako mrzle. Elektriko proizvajajo generatorji, ki jih priklopijo med šesto in deveto zvečer, ko vasica zaživi v svetlobi varčnih žarnic in je tudi čas za slovesno večerjo. Za razliko od okusne tajske hrane zaenkrat še nisem odkrila zares dobre lokalne laoške jedi in ker smo se tudi glede tega strinjali z mojimi novimi izraelski prijatelji, smo večinoma začenjali z ocvrtimi spomladanskimi zvitki (kjer težko zgrešiš), nadaljevali s kakšno preverjeno juho in zaključili s čim nudlastim ali rižem. Mesnih jedi Lee in Dotan ne jesta iz vegetarijanskega prepričanja, jaz pa zato, ker noči raje preživljam v postelji kot na stranišču. Riž se je slišal kot preverjena izbira, vsaj dokler nismo prav v MNN doživeli precej surrealističen prizor ritualnega pranja prav tistega riža za našo večerjo – v rečnem »pristanišču«, med plutajočim dizlom motorjev večno prestavljajočih se čolnov, pranjem perila, umivanjem (las in celega telesa) lokalnega prebivalstva in napajanjem živine. Vse omenjeno nekje v radiju dvajsetih metrov. Potem smo preklopili na palačinke z bananami ter na »mixed shake«, ki sta se izkazala za odličen nadomestek vsega (izvzemši springrolce, ki ostajajo na šlager repertoarju).
Glede na opisano ni bilo čudno, da je Itaya zagrabila huda bolezen in je prvi dan preživel s skoraj 39 vročine v postelji, mi pa v zelo neambicioznem ogledu vasi. Naslednjega dne je bil že dober (kleni židovski geni?), tako da sva se odpravila na še eno antroploško ekspedicijo po okoliških, od sveta odrezanih in pozabljenih vasi. Za prevoz sva se dogovorila z domačinom, gostoljubje na čolniču pa ponudila še simpatičnemu starejšemu paru iz Pariza. Bilo bi neverjetno, če bi se vse odvijalo po planu in ker se neverjetne stvari dogajajo neverjetno redko, smo tudi mi imeli prvi zaplet že kakšne pol ure po izplutju. Namreč naš kakšnih deset metrov dolg in dobrega pol metra širok zelo plitev čoln je bil vse bolj moker – in rečica nam vse bližja, kar je lahko pomenilo le eno – da zajemamo vodo in počasi tonemo. Bilo bi še bolj zabavno, če ne bi imeli na barki za kakšnih 5000 evrov foto opreme (samo Itay je imel s seboj cel foto ruzak s štirimi različnimi – ne slabimi – lečami), reka okoli nas pa je bila dovolj globoka, da v njej ni bilo mogoče stati – in če že ne zares deroča, vsaj hitro tekoča. Dodana vrednost te dogodivščine je bila, da je prav takrat, ko je naš dečko krmar začel s plastičnim čebričkom izlivati vodo, crknil tudi motor, tako da nas je odtlej nosil samo še tok, seveda vedno dlje od obale. Itay je prijel za edino veslo, dečko se je preusmeril na popravljanje motorja, ostali pa smo kljub fotogeničnosti trenutka skušali sedeti čimbolj pri miru, saj bi se vsi nenadni premiki lahko končali s vsesplošnim plavanjem. Kot v Laosu kar naprej vse crkuje, se tudi vedno vse popravi in kmalu smo že brzeli k obali, kjer je naš krmar dokončno popravil motor, izčrpal vodo, zamašil luknje.. pa smo se odpravili naprej. V prvo vasico smo prišli ravno na lokalni mega žur, druga je bila veliko bolj »layed back«, kot se pogosto sliši tukaj okoli. Obe pa povsem pravi, še neokuženi in prvinski. Da mi je po prvih dvajsetih posnetkih zmanjkalo baterije krivim poleg lastne malomarnosti tudi nič vtičnic v sobi (ali kjerkoli blizu nje). Naslednjega dne sem se projekta lotila bolj podjetno, se s polnilcem sprehajala od hiše do hiše (to je bil pa verjetno za domačine surrealističen prizor..) našla vtičnico in fotlec je spet oživel.
Še beseda o cenah. Že Tajska je bila za naše razmere ugodna, Laos pa je še veliko cenejši. Valuta kip nekoliko spominja na zadnje izdihljaje jugoslovankega dinarja, ko so se na bankovcih še bohotile ničle, ki jih je bilo komaj mogoče prešteti – denar pa vseeno ni bil vreden nič. Na veliko veselje nas, iz EU prihajajočih turistov, se trenutni tečaj povsem sklada z evrom, tako da 10.000 kipov predstavlja natančno en evro. Evro do dva stane povprečna glavna jed, zelo solidno prenočišče za dva pa nekje med 50.000 in 100.000 kipi, torej 2,5 do 5 evr na osebo. Čeprav so cene za nas res izredno nizke, pa se človek kaj hitro ujame v zanko razmišljanja skozi lokalne oči. Ker so cifre v absolutnem znesku velike, se tudi razlika med 50.000 in 100.000 sliši ogromna – pa čeprav gre dejansko le za pet evrov. Vedno znova se moram zato spomniti, da mi moje veliko barantanje, po katerem se počutim kot da sem prihranila milijone, prišpara recimo 20 centov. Ki revnemu domačinu zagotovo pomenijo veliko več kot meni, zato po novem, deklarativno, v Laosu ne cenkam več.
V MNN smo prispeli z barčico, skupaj z ostalimi popotniki, in kot oni tudi mi najprej napadli prenočišče. Ker tukaj nihče ne uporablja interneta, ni navada, da bi se karkoli rezerviralo vnaprej, zato se vse zgodi na kraju samem. Pregled ponudbe, primerjava cen in namestitev. Najdemo gemuetlich penzionček s tekočo vodo – in baje celo toplo, kar je čisti nadstandard. Da se lokalno dojemanje tople vode ne sklada z našim je bilo jasno zvečer, ko smo po dolgem dnevu želeli nekoliko osvežitve, in jo prav zares tudi dobili. Mrzla – in ne ledena – voda se tukaj razume pod »hot water, yes yes :))« - in bi nam celo bila v veselje, ko ne bi bile noči tako mrzle. Elektriko proizvajajo generatorji, ki jih priklopijo med šesto in deveto zvečer, ko vasica zaživi v svetlobi varčnih žarnic in je tudi čas za slovesno večerjo. Za razliko od okusne tajske hrane zaenkrat še nisem odkrila zares dobre lokalne laoške jedi in ker smo se tudi glede tega strinjali z mojimi novimi izraelski prijatelji, smo večinoma začenjali z ocvrtimi spomladanskimi zvitki (kjer težko zgrešiš), nadaljevali s kakšno preverjeno juho in zaključili s čim nudlastim ali rižem. Mesnih jedi Lee in Dotan ne jesta iz vegetarijanskega prepričanja, jaz pa zato, ker noči raje preživljam v postelji kot na stranišču. Riž se je slišal kot preverjena izbira, vsaj dokler nismo prav v MNN doživeli precej surrealističen prizor ritualnega pranja prav tistega riža za našo večerjo – v rečnem »pristanišču«, med plutajočim dizlom motorjev večno prestavljajočih se čolnov, pranjem perila, umivanjem (las in celega telesa) lokalnega prebivalstva in napajanjem živine. Vse omenjeno nekje v radiju dvajsetih metrov. Potem smo preklopili na palačinke z bananami ter na »mixed shake«, ki sta se izkazala za odličen nadomestek vsega (izvzemši springrolce, ki ostajajo na šlager repertoarju).
Glede na opisano ni bilo čudno, da je Itaya zagrabila huda bolezen in je prvi dan preživel s skoraj 39 vročine v postelji, mi pa v zelo neambicioznem ogledu vasi. Naslednjega dne je bil že dober (kleni židovski geni?), tako da sva se odpravila na še eno antroploško ekspedicijo po okoliških, od sveta odrezanih in pozabljenih vasi. Za prevoz sva se dogovorila z domačinom, gostoljubje na čolniču pa ponudila še simpatičnemu starejšemu paru iz Pariza. Bilo bi neverjetno, če bi se vse odvijalo po planu in ker se neverjetne stvari dogajajo neverjetno redko, smo tudi mi imeli prvi zaplet že kakšne pol ure po izplutju. Namreč naš kakšnih deset metrov dolg in dobrega pol metra širok zelo plitev čoln je bil vse bolj moker – in rečica nam vse bližja, kar je lahko pomenilo le eno – da zajemamo vodo in počasi tonemo. Bilo bi še bolj zabavno, če ne bi imeli na barki za kakšnih 5000 evrov foto opreme (samo Itay je imel s seboj cel foto ruzak s štirimi različnimi – ne slabimi – lečami), reka okoli nas pa je bila dovolj globoka, da v njej ni bilo mogoče stati – in če že ne zares deroča, vsaj hitro tekoča. Dodana vrednost te dogodivščine je bila, da je prav takrat, ko je naš dečko krmar začel s plastičnim čebričkom izlivati vodo, crknil tudi motor, tako da nas je odtlej nosil samo še tok, seveda vedno dlje od obale. Itay je prijel za edino veslo, dečko se je preusmeril na popravljanje motorja, ostali pa smo kljub fotogeničnosti trenutka skušali sedeti čimbolj pri miru, saj bi se vsi nenadni premiki lahko končali s vsesplošnim plavanjem. Kot v Laosu kar naprej vse crkuje, se tudi vedno vse popravi in kmalu smo že brzeli k obali, kjer je naš krmar dokončno popravil motor, izčrpal vodo, zamašil luknje.. pa smo se odpravili naprej. V prvo vasico smo prišli ravno na lokalni mega žur, druga je bila veliko bolj »layed back«, kot se pogosto sliši tukaj okoli. Obe pa povsem pravi, še neokuženi in prvinski. Da mi je po prvih dvajsetih posnetkih zmanjkalo baterije krivim poleg lastne malomarnosti tudi nič vtičnic v sobi (ali kjerkoli blizu nje). Naslednjega dne sem se projekta lotila bolj podjetno, se s polnilcem sprehajala od hiše do hiše (to je bil pa verjetno za domačine surrealističen prizor..) našla vtičnico in fotlec je spet oživel.
Še beseda o cenah. Že Tajska je bila za naše razmere ugodna, Laos pa je še veliko cenejši. Valuta kip nekoliko spominja na zadnje izdihljaje jugoslovankega dinarja, ko so se na bankovcih še bohotile ničle, ki jih je bilo komaj mogoče prešteti – denar pa vseeno ni bil vreden nič. Na veliko veselje nas, iz EU prihajajočih turistov, se trenutni tečaj povsem sklada z evrom, tako da 10.000 kipov predstavlja natančno en evro. Evro do dva stane povprečna glavna jed, zelo solidno prenočišče za dva pa nekje med 50.000 in 100.000 kipi, torej 2,5 do 5 evr na osebo. Čeprav so cene za nas res izredno nizke, pa se človek kaj hitro ujame v zanko razmišljanja skozi lokalne oči. Ker so cifre v absolutnem znesku velike, se tudi razlika med 50.000 in 100.000 sliši ogromna – pa čeprav gre dejansko le za pet evrov. Vedno znova se moram zato spomniti, da mi moje veliko barantanje, po katerem se počutim kot da sem prihranila milijone, prišpara recimo 20 centov. Ki revnemu domačinu zagotovo pomenijo veliko več kot meni, zato po novem, deklarativno, v Laosu ne cenkam več.
nedelja, 9. januar 2011
Bruhci in povožene kure ali kaj bi brez coca cole
Moj prvotni plan je bil, da iz Luang Nam Thaja odrinem direktno proti jugu v Luang Prabang, izraelska ekipa pa se je ogrevala za nekoliko daljšo, a bolj zanimivo pot skozi idilično vasico Muang Ngoi Neua, do katere ni ceste in je dosegljiva samo po reki Nam Ou. Tudi meni se je zdela to posrečena ideja in skupaj smo se znašli na avtobusu za kakšno slabo uro vožnje oddaljen Oudomxay - v kolikor bi se nahajali kje v razvitem svetu. Tukaj izredno slabe ceste in vse pričakovane "nepričakovane" pripetljaje kar vključijo v napovedani čas vožnje, tako da smo se tudi mi pripravili na svojih pet ur. S pomilovanjem do vseh, ki niso dobili regularnih sedežev, pa so zato lahko posedli na majhne plastične okrogle stolčke kar v prehodu. Nikomur se to ni zdelo čudno, niti nam ne, kar bi lahko pomenilo, da padamo not :) Že na avtobusni postaji nam je sprevodnik razdelil majhne pvc vrečke, katerih namen smo v svoji zahodnjaški naivnosti najprej pripisali zbiranju odpadkov, seveda povsem narobe. Ne le, da so odpadki - pa ne samo organski - veselo leteli kar skozi okna, že po kakšne pol ure vožnje po ovinkasti cesti so se začeli prvi napadi bruhcev. V vrečke seveda, ki so potem, umetelno zavezane, prav tako letele skozi okna. Polovica avtobusa je torej bruhala, medtem ko je druga polovica mirno žvečila s seboj prinešeno hrano - in bruhala potem, v drugi rundi. Mi smo lokalno folkloro precej stoično opazovali z zadnjih sedežev, medtem ko sta Itay in Dotan na računalniku gledala dr. Hausa, Lee je brala knjigo in jaz na svojem pisala blog. Zahod je srečal vzhod na najbolj slikovit, pa zato ne prav apetitlih način. Seveda nam je vmes zmanjkalo bencina, pa crknil akumulator.. kar je pomenilo, da smo se v Oudomxay pripeljali točno ob napovedani uri. Pet ur za 120 km. Saj jih moraš imeti rad.
Tam smo naš nobel bus zamenjali za majhno podrtijo, naložili ruzake na streho, se čez po celem avtobusu naložene tepihe uspeli splaziti do sedežev ter odrinili. Tokrat ni bruhal nihče, smo pa med potjo povozili tri kure.
Muang Khua ni mestece, ki bi ga nemški LP opisal kot "gemuetlich", čeprav je tako laskavo priporočil eno od ne prav številnih guest-houses, tako da smo potem vsi navalili tja. Se pravi, poleg nas štirih še trije nemško govoreči Švicarji, s katerimi smo delili morilski bus. Da imajo besede več pomenov in kako je vse relativno smo se spet lahko prepričali prav tam, kjer je bila voda mrzla, postelje trde in večerja vsaj znosno prebavljiva, kar pa ne pomeni nujno tudi brez ameb in paramecijev, ki so se očitno zaredili v naših trebuhih. Noč je minila ob hvaležnem opevanju coca cole kot galaktično najboljšega sredstva proti driski, jutro pa je razpihalo meglice nad reko in nas vkrcalo na dolg lesen in zelo plitev čoln, ki nas je v dobrih šestih urah vožnje lepo pripeljal do naše destinacije, Muang Ngoi Neua.
Tam smo naš nobel bus zamenjali za majhno podrtijo, naložili ruzake na streho, se čez po celem avtobusu naložene tepihe uspeli splaziti do sedežev ter odrinili. Tokrat ni bruhal nihče, smo pa med potjo povozili tri kure.
Muang Khua ni mestece, ki bi ga nemški LP opisal kot "gemuetlich", čeprav je tako laskavo priporočil eno od ne prav številnih guest-houses, tako da smo potem vsi navalili tja. Se pravi, poleg nas štirih še trije nemško govoreči Švicarji, s katerimi smo delili morilski bus. Da imajo besede več pomenov in kako je vse relativno smo se spet lahko prepričali prav tam, kjer je bila voda mrzla, postelje trde in večerja vsaj znosno prebavljiva, kar pa ne pomeni nujno tudi brez ameb in paramecijev, ki so se očitno zaredili v naših trebuhih. Noč je minila ob hvaležnem opevanju coca cole kot galaktično najboljšega sredstva proti driski, jutro pa je razpihalo meglice nad reko in nas vkrcalo na dolg lesen in zelo plitev čoln, ki nas je v dobrih šestih urah vožnje lepo pripeljal do naše destinacije, Muang Ngoi Neua.
Dobro jutro je sito jutro
Z Uršo sva bili na skajpu dolgo v noč, se pravi dolgo v slovenski zgodnji večer. Spanca za dobre tri ure, ko me je najprej alarm, kakšno minutko kasneje pa še moj izraelski sopotnik Itay, neusmiljeno spravil pokonci. Kaj mi je tega trebaaa??? Ura je pol šestih zjutraj, tako zgodaj ne vstajam niti doma. Tem menihom se pa res da.. in kot kaže se bo moralo dati tudi nama, če bova želela iz tega jutra stisniti kakšno dobro fotko.
Menihi v značilnih oranžnih oblačilcih, ki bolj spominjajo na rjuhe, zavite okoli njihovih koščenih teles, živijo v številnih watih - samostanih - posejanih po vsem mestu, deželi, regiji, celini.. Vstajajo zgodaj, okoli štirih zjutraj, da najprej zmolijo in malce pomeditirajo. Sledi zbiranje hrane, kar nam, navadnim turističnim smrtnikom, predstavlja najprivlačnejši in najbolj fotogeničen del njihovega dne (da bi se le začel okoli desetih dopoldne..;). Bosi se tako nekje med šesto in sedmo zjutraj sprehajajo po okolici in v posebej temu namenjene posode zbirajo hrano, ki jim jo ljudje pustijo pred hišami. To seveda niso biftki z jajci ali sploh karkoli, nad čemer bi nam razvajencem zaigralo srce, ampak kepice suhega belega riža, kakšna banana, bambusov zvitek ali kaj podobno neprivlačnega, še posebej zato, ker je vse mrzlo in valjano po le-budha-ve čigavih in kako umazanih (a vendar radodarnih) rokah. Po uspešno izvedeni jutranji akciji seveda sledi zaslužena pojedina, tej pa učenje, obisk šole, fakultete ali zgolj branje in meditiranje. Ob enajstih dopoldne imajo "večerjo", zadnji obrok tistega dne. Pa spet učenje, spoznavanje budizma, meditiranje, pogovori in molitve do večera. Okoli sedmih, osmih zvečer je čas za spat. Običajno je, da veliko mladih fantov del svojega otroštva ali mladosti preživi v samostanu, pa čeprav samo kakšen mesec ali dva. Največkrat ostanejo nekaj let, končajo šolanje in potem izstopijo ter se predajo običajnemu, posvetnemu življenju. Nekateri se posvetijo, postanejo budistični menihi ter se odpovedo jurčkom z jajčki (in še čemu..) za vse življenje.
V Luang Prabangu je jutranji obred zbiranja hrane nekoliko drugačen, saj se domačini (in med njimi tudi kakšen turist) kar sami lepo posedejo v vrsto na pločniku v bližini največjega in najlepšega mestnega samostana Wat Xieng Thong, menihi pa se le sprehodijo mimo in od vsakega prejmejo košček hrane, včasih pa celo kakšen kip. Dogodek predstavlja prvovrstno turistično atrakcijo, zato je bilo fotografske opreme na prizorišču najbrž več kot je vredna zlata obloga pročelja prav tega wata. Na koncu vrste, ko so meniške culice že polne lokalnih dobrot, se z velikimi košarami pred seboj posedejo otroci, mogoče šestih, sedmih let.. in prosijo menihe za kakšen dar - banano, kepico riža, karkoli, s čimer bodo lahko doma pomagali nahraniti družino. Srce parajoče. Nekateri menihi jim namenijo košček sreče in zaprejo krog, drugi miže odhitijo naprej..
Bilo je pretemno za kakšno res dobro fotko, ampak za vtis cele dogodivščine mislim da bo.
Menihi v značilnih oranžnih oblačilcih, ki bolj spominjajo na rjuhe, zavite okoli njihovih koščenih teles, živijo v številnih watih - samostanih - posejanih po vsem mestu, deželi, regiji, celini.. Vstajajo zgodaj, okoli štirih zjutraj, da najprej zmolijo in malce pomeditirajo. Sledi zbiranje hrane, kar nam, navadnim turističnim smrtnikom, predstavlja najprivlačnejši in najbolj fotogeničen del njihovega dne (da bi se le začel okoli desetih dopoldne..;). Bosi se tako nekje med šesto in sedmo zjutraj sprehajajo po okolici in v posebej temu namenjene posode zbirajo hrano, ki jim jo ljudje pustijo pred hišami. To seveda niso biftki z jajci ali sploh karkoli, nad čemer bi nam razvajencem zaigralo srce, ampak kepice suhega belega riža, kakšna banana, bambusov zvitek ali kaj podobno neprivlačnega, še posebej zato, ker je vse mrzlo in valjano po le-budha-ve čigavih in kako umazanih (a vendar radodarnih) rokah. Po uspešno izvedeni jutranji akciji seveda sledi zaslužena pojedina, tej pa učenje, obisk šole, fakultete ali zgolj branje in meditiranje. Ob enajstih dopoldne imajo "večerjo", zadnji obrok tistega dne. Pa spet učenje, spoznavanje budizma, meditiranje, pogovori in molitve do večera. Okoli sedmih, osmih zvečer je čas za spat. Običajno je, da veliko mladih fantov del svojega otroštva ali mladosti preživi v samostanu, pa čeprav samo kakšen mesec ali dva. Največkrat ostanejo nekaj let, končajo šolanje in potem izstopijo ter se predajo običajnemu, posvetnemu življenju. Nekateri se posvetijo, postanejo budistični menihi ter se odpovedo jurčkom z jajčki (in še čemu..) za vse življenje.
V Luang Prabangu je jutranji obred zbiranja hrane nekoliko drugačen, saj se domačini (in med njimi tudi kakšen turist) kar sami lepo posedejo v vrsto na pločniku v bližini največjega in najlepšega mestnega samostana Wat Xieng Thong, menihi pa se le sprehodijo mimo in od vsakega prejmejo košček hrane, včasih pa celo kakšen kip. Dogodek predstavlja prvovrstno turistično atrakcijo, zato je bilo fotografske opreme na prizorišču najbrž več kot je vredna zlata obloga pročelja prav tega wata. Na koncu vrste, ko so meniške culice že polne lokalnih dobrot, se z velikimi košarami pred seboj posedejo otroci, mogoče šestih, sedmih let.. in prosijo menihe za kakšen dar - banano, kepico riža, karkoli, s čimer bodo lahko doma pomagali nahraniti družino. Srce parajoče. Nekateri menihi jim namenijo košček sreče in zaprejo krog, drugi miže odhitijo naprej..
Bilo je pretemno za kakšno res dobro fotko, ampak za vtis cele dogodivščine mislim da bo.
Naročite se na:
Objave (Atom)