Na sever, v puščavo - San Pedro de Atacama

Po nekaj avio-zapletih (za nekaj ur prestavljen let zaradi megle, dodatni, nenačrtovani postanki zaradi izostanka kerozina na letališčih na naši ruti, pozabljena in že pet minut kasneje ne najdena trotlca) sva le srečno pristala v Calami, zdaj že krepko na čilenskem severu. Bil je to premik iz Kekčeve dežele v zgodbo iz tisoč in ene noči :) Atacama desert je najbolj suha puščava na svetu in bi bila kot taka povsem odročna in neprivlačna, če ne bi pod površino peska in skal skrivala neznanskih količin raznih mineralov in rudnin, predvsem pa toliko bakra, da drži pokonci celotno čilensko ekonomijo.

Obalni, zahodni del puščave je privlačna turistična destinacija predvsem za surfarje, midva pa sva se iz Calame odpravila direktno v San Pedro de Atacama, zelo simpatično, majhno, za spremembo tokrat prvič prav nič evropsko vasico na atakaški planoti (2440 m nadmorske višine), ki je odlično izhodišče za tridnevno odpravo z jeepi v Bolivijo (do Uyunija), oaza pa v svoji okolici odkriva tudi nekaj neznansko lepih kotičkov.

Ob najinem nočnem prihodu si nisva mogla kaj, da kljub napisu, ki je jasno izkazoval polno zasedenost, ne bi potrkala po modrih vratih hostla Sonchek. Pozno zvečer sva zbudila mlado gospodično lokalne krvi, ki nama je po magični besedi “Slovenija”, ki kot kaže odpira vsa vrata :)), takoj našla prosto sobo. Simpatično lastnico hostla Mojco, ki je pred mnogimi leti na potovanju tukaj našla svojo ljubezen in ostala, sva spoznala zjutraj.

V San Pedru se vse dogaja zgodaj zjutraj ali pozno popoldne. Vstajanje ob 4h zjutraj je nagrajeno z dve uri trajajočo vožnjo na višino 4300 m in pogledom na s prvimi žarki vzhajajočega sonca obžarjene gejzirje tople, z žveplom in minerali bogate vode (gejzirji El Tatio, najvišje ležeči gejzirji na svetu). Nekateri so bolj in drugi manj aktivni, eni mirno brbotajo, drugi se vsakih nekaj minut odločno vzpnejo v nebo. Temperatura zraka se je gibala okoli ničle, voda v gejzirjih pa je vrela, pa nas ni prav nič ogrela :) Med 64 gejzirji in neštetimi fumarolami smo se sprehajali kot v kakšni turški kopeli, obdani s prelepim horizontom pravilnih, stožčastih vulkanov.
Področje gejzirjev so baje nedolgo nazaj kupili Italijani, ki bodo izkoriščali moči tople vode; moč kapitala bo še enkrat prevladala nad javnim interesom, področje gejzirjev kot neke vrste naravnega rezervata, namenjenega tudi javnosti, pa se bo zaprlo.

Najino čarobno jutro se je nadaljevalo z ogledom skalnega kanjona, kjer sredi niča, sredi samih skal, teče majhna rečica in okoli sebe ustvarja pravo tropsko vegetacijo. Kakor je življenje lahko tako zelo krhko, pa je po drugi strani tudi prav neverjetno trdoživo.. še fotogenični kaktusi in vrnitev domov.

Popoldne sva namenila “dolini lune”, ki jih je na tem območju kar nekaj. Tla pod nogami so skoraj v celoti vulkanskega izvora in zaradi stalnega vetra je erozija skozi tisočletja oblikovala prav fascinantne kanjone, doline in skalne skulpture.
Tudi v neposredni bližini San Pedra, tako kot veliko večje na bolivijski strani, leži ogromno izsušeno slano jezero – Salar de Atacama, kjer je mogoče v eni od preostalih slanih lagun tudi zaplavati – če lahko lebdenje v premočno koncentrirani slani (in ne prav topli) vodi sploh imenujem plavanje :) Nama je bilo v veliko veselje in užitek, še posebej pa plavanje nazaj proti obali, ko naju je slana voda kar naprej skušala dvigniti nad površino. Hecen občutek :))

Še najbolj magičen pa je bil puščavski večer brez oblačka na nebu. Zaradi ekstremno suhega podnebja (na zahodni obali jo obdaja hladen Pacifik, na vzhodni strani pa oblake iznad toplega Atlantika zadržijo Andi) in stalnih, iznad Pacifika pihajočih vetrov, je puščava Atacama tudi izjemno dobra lokacija za opazovanje zvezdnega neba. Zato ni čudno, da tukaj že zdaj stoji nekaj največjih teleskopov na svetu (dva evropska, en ameriški in še nekaj drugih). Na planoti Chajnantor, 40 km vzhodno od San Pedra, pa bo do leta 2012 stal največji radioteleskop na svetu, imenovan ALMA. Sestavljen bo iz 64 anten, vsake z radijem 12 metrov, ki bodo skupaj odtehtale teleskop z lečo radija 14 km; znanstveniki si obetajo, da bodo z njim odkrivali svetove, vsaj 100 krat bolj oddaljene od vsega, kar smo imeli priložnost raziskovati doslej.
Pod vodstvom francoskega astronoma (ki ima teto v Ljubljani :) Alaina Mauryja (www.spaceobs.com) sva se podala v puščavo, stran od San Pedrovih luči; skozi poljudno razlago sva odkrivala ozvezdja južnega neba, ki so nas občasno spremljala tudi na našem jadranju in skozi teleskope opazovala meglice, zvezde v rdeči, modri in zeleni barvi, Saturn s samo en kilometer debelimi obroči, pa zvezde Alfo Centauri, Aldebaran (tako je bilo ime tudi moji zadnji kobili :)) in Sirius, za poslastico pa smo lahko pogledali še na bližnjo luno s kraterji, ki bi jih skoraj lahko prijeli. Glede na mojo astro-fascinacijo in otroške fantazije, kako bom nekoč te zvezde gledala od blizu, je bil to zame eden od najlepših večerov na poti :)
Še darilo – ena res lepa fotka lune :)

San Pedro de Atacama je bil najina zadnja čilenska postojanka, in prav ta je vtis Čila dopolnila s povsem drugo perspektivo. Veliko revnejši in manj urejen (pa tudi brez wifija :) je med nizkimi, podrtimi hišicami, peščenimi, prašnimi cesticami in predvsem backpakerskimi lokalčki – za debelimi zidovi, ki varujejo pred vetrovi, ostal gostoljuben, prijazen in srčen. Prav zanima me, kako se bo razvijal in kakšnega bomo našli čez deset let.

V San Pedru delujejo tri agencije, ki prodajajo tridnevne izlete z jeepi v Bolivijo (bolivijska meja je od San Pedra oddaljena cca dobro uro vožnje), približno 300 km v bolivijsko notranjost do mesteca Uyuni. Težko je bilo izbrati pravo, saj tako Lonely Planet kot pričevanja udeležencev nobene prav posebej pozitivno ne izpostavijo, vse so deležne takšnih in drugačnih kritik.
Po občutku sva izbrala eno in se podala novi dogodivščini naproti. Bolivija je povsem drug svet, ki je od naju zahteval nova očala.

V Barilloche in nazaj

Iz parka Torres del Paine sva na poti na jug prespala v ne posebno atraktivnem majhnem Puerto Natalesu, ki naju je proti pričakovanjem razveselil s (polno zasedenim) očarljivim in zelo po mojem okusu opremljenim design hotelom (www.indigopatagonia.com). Če nama že ni ponudil sobe, pa so nama zaželeli dobrodošlico s prijaznim vodenim ogledom in nekaj zanimivimi arhitekturno-plezalskimi revijami v prijetnem, cosy baru. Zakaj pri nas ni takih hotelov??

Po vračilu avta v Punta Arenasu sva odletela cca 1500 km severno v nama tako zelo nepriljubljen Puerto Montt, izhodišče za Barilloche, ki nama je prvič že ušel, tokrat pa ga nisva imela namena spustiti. PM nama je na koncu postregel vsaj z odlično večerjo; spala sva v hostlu v sobi s šestimi posteljami, dvema pogradoma in nedelujočo kopalnico, večerjala pa v najdražji restavraciji v mestu :) še najbolj zato, ker je bila edina, v katero se nama ni gnusilo stopit.. :)

Po prihodu na letališče, bil je petek, sva najprej odhitela na avtobusno postajo po karti za Barilloche (Argentina). Kljub opozorilom, da je v sezoni dobro rezervirati karto kakšen dan v naprej, sva se zanašala na srečo, ki je bila doslej na najini strani. Da je ne gre izzivat, sva spoznala kar hitro; prvi dve prosti karti sta bili na voljo za ponedeljkove buse, kar pa za naju ni bilo sprejemljivo, saj sva imela za v torek navsezgodaj zjutraj kupljeni letalski karti za premik na čilenski sever (cca 2500 km). Izlet sva morala realizirat čez vikend in biti v ponedeljek zvečer nazaj v PM.

Za pomiritev in uravnoteženje pravice sva si privoščila vsaj omenjeno večerjo in življenje je bilo takoj lepše. Naslednje jutro, po resno pretehtanih ne prav številnih možnostih transporta, sva se odločila za “go with a flow” varianto; vsedla sva se na prvi avtobus, ki naju je zapeljal 200 km bližje meji (skupaj cca 600 km od PM do B); tam sva dobila poceni prevoz s taxijem do meje ter tam s pravilnimi odgovori na strateško zastavljena vprašanja očarala nekega nadvse urejenega “očeta”, solastnika nekega čilenskega gradbenega podjetja, člana prenekaterega country cluba, ki naju je posedel v avto svoje hčerke (očitno sva se mu zdela za njegovega zloščenega belega bmw-ja vseeno nekoliko preveč nezloščena; ampak človek se na poti vsega navadi, tudi takihle poniževanj :)) Hčerka naju je odložila natančno v nedrju bariloških čokoladnic, kar sploh ni bil slab zaključek najine odisejade :)

Barilloche velja za center Lake Districta. Mesto s cca 100.000 prebivalci in približno še enkrat toliko turisti, ki se poleti predajajo raznim športnim aktivnostim ali pa poležavanju na obali ogromnega jezera, pozimi pa na veliko smučajo po okoliških hribih, se obnaša zelo razvajeno. Dan najinega obiska je bila nedelja in v nasprotju z vsemi dotlej obiskanimi kraji, ki so prav tako v veliki meri živeli od turizma, je bilo v Barillocheju vse (razen čokoladnic, restavracij, barov in kakšne trgovine) zaprto. Tudi turistične agencije, ki bi nama lahko prodale enega najboljših raftingov daleč naokoli. Tako sva ostala celo dobesedno nekoliko na suhem; dan sva potem namenila sprehodu po mestu in kratkemu ogledu okolice, kjer sva naletela na najslovitejši hotel v Argentini in se pod pretvezo (ki naj ostane skrivnost :) uspela prebiti v notranjost. Glede ogledov hotela in obiskov imajo izraelski lastniki zelo oster režim: negostom je vstop najstrožje prepovedan. Skorajšnji preplah, ki ga je kar kmalu povzročila najina nebodigatreba prisotnost, sva uredila z bondovsko lahkotnostjo, sva jim pa zato zelo na skrivaj ukradla vsaj fotko največjega hotelska hodnika ever.

Barilloche sva zapustila težja za kakšen kilogram čokolade (vsak, in to ne v vrečki :) in iz Puerto Montta dan kasneje odletela na čilenski sever, v vročo in suho puščavo Atacama.

Torresi v megli

Torres del Paine velja za najlepši južnoameriški nacionalni park, ki bo dočakal srečno prihodnost tudi po zaslugi Unescovega okrilja. Obsega 181.000 hektarjev in leži v Čilu. Poleg treh v nebo segajočih špičakov (najvišji, Paines Grande, je visok 3050 m), ki so tudi običajen zaščitni znak čilenskih turističnih prospektov, park ponuja prekrasno naravo ter rastlinsko in živalsko raznolikost (tudi lame, pume, flaminge in kondorje); številna večja in manjša jezera in lagune, ledenike, slapove in razvejane treking potke. Popotnik, na katerega ne pritiska čas in vračilo rent-a-cara, lahko v dobrem tednu peš, s kolesom, kombijem in delno s trajektom spozna velik del parka in uživa v miru in navkljub trumam (še kar osveščenih) turistov še vedno tudi v precej neokrnjeni naravi in lepih razgledih.
Midva, kronično v časovni stiski, sva mu lahko namenila le eno popoldne in naslednji dan.

Ker večina obiskovalcev parku nameni približno tri dni, so tako prirejeni tudi trekingi. Najbolj popularen je treking v obliki črke W, ki vključuje obisk treh dolin, z malo več časa jih je mogoče zadaj tudi povezati.

Če pa ima človek na voljo samo en dan, ni razloga, da ne bi takoj segel po najboljšem – treh veličastnih vršacih, po katerih je park dobil ime – Torresih. Na žalost tokrat vreme ni bilo z nama; zbudila sva se v oblačno in na trenutke rahlo deževno jutro; tudi čez dan ni bilo dosti boljše, pa sva zato malo bolj naglo stopila in tudi v dežju slikovitemu deveturnemu treku krepko skrajšala čas; prav na vrhu, za zadnjim granitnim balvanom, se nama je odprl pogled na tri navpično v nebo segajoče špičake, pod njimi pa na hladno zeleno ledeniško jezero, obdano z melišči. Res veličasten razgled, ki sva mu v domišljiji dodala modro nebo in sončno svetlobo – in najin dan je bil popoln :)