četrtek, 15. april 2010
Prva skupna Seascape & Jix Cup regata
Zadnji teden v marcu smo se zbrali v Kopru na prvem iz serije štirih letošnjih regatnih JiX & Seascape Cup vikendov. Po dveh lanskih uspešno izvedenih skupnih regatah so se šefi obeh monotipnih razredov odločili, da letošnjo sezono v celoti izpeljemo skupaj. Odločitev se je izkazala za odlično, saj je nekaj več gneče na regatnem polju prijetno dvigovalo adrenalin, sobotno večerno druženje ob napetem pregledovanju trackov pa bilo v širši družbi še bolj zabavno.
Napovedana fronta je nekoliko pohitela, zato se v soboto na regatnem polju nismo pomerili med seboj samo jadralci, ampak tudi vetrovi, kjer je ugašajoči jugo moral priznati poraz sončnemu maestralu. Za nas so bili to odlični jadralni pogoji, saj je bil veter precej nestalen, čez dan je obračal, v nedeljo pa pihal tudi z zelo različno jakostjo, kar je zahtevalo stalno prilagajanje razmeram in vzdrževalo napetost vse do konca zadnjega plova. Novo pravilo letos določa, da se rezultat zadnjega plova vsakega dneva ne odbija, tako da smo morali ostati zbrani vse do konca. Jadrnice obeh razredov so se pomerile na istem regatnem polju, le da so JustinTeni štartali pet minut pred nami na Seascapih in naredili en obrat na boji več. Na jadrnicah JustinTen so se tudi letos pomerile ekipe šestih članov, medtem ko smo na Seascapih po trije jadralci. V letošnji pokal se je prijavilo pet stalnih SSC posadk, med njimi tudi nekatera zveneča jadralska imena, tako da sva ga z Maretom vzela z dobro mero spoštovanja do konkurence, dovolj samokritično in brez velikih ambicij po rezultatih, a s toliko večjo željo po novem znanju, ki naj bi ga prav v takem okolju še najlažje pridobila.
Z Maretom sva se dogovorila, da si bomo letošnjo sezono na CK pozicije razdelili takole: Mare bo taktik in flokist oz. trimer genakerja; tretji član ekipe, ki naj bi bil dvakrat Miha Slekovec in dvakrat Mitja Nevečny, so-taktik in trimer glavnega jadra, jaz pa krmarka. Po prvih dveh regatah ta zasedba deluje, za en plov pa sem tokrat predala krmilo Mihu.
Čeprav so nekatere ekipe v letošnjem Jix & SSC Cupu za krmilo ambiciozno postavile profesionalne krmarje, ali pa so ti boljši jadralci od lastnikov bark, sva se midva odločila krmarsko pozicijo prevzeti sama. Verjameva, da bo le tako dosežek, kakršen koli na koncu že bo, zares najin in prijadran na nama korekten način. Prav iz tega razloga, v kolikor krmilo za kakšen plov vmes predava tretjemu članu ekipe, to nikoli ni v zadnjem plovu, saj se ta po letošnjih pravilih ne odbija.
V prvih dveh regatnih dneh je bilo izpeljanih skupaj osem plovov, vsi pod budnim očesom sodnika Andraža Koželja; med Seascapi je bila najboljša ekipa Luke Baeblerja, sicer tudi krmarja na Amisu - tokrat pa na Mojci 13, drugo mesto smo pripluli naši Crvenkapici, na njej sta bila poleg mene še Mare in odličen jadralec in super dečko Miha Slekovec, tretji je bil Beli krmarja Damjana Vuka. V nedeljo je med Seascapi razmerje moči ostalo popolnoma enako, tako da smo naš prvi regatni vikend zaključili z dvema drugima mestoma, kar je bil za začetek sezone in konkurenco zelo navdihujoč rezultat :)) (prvi dan: 2,1,(2),2; drugi dan: 2,2,(5),2 - skupaj 11 točk in začasno drugo mesto skupno).
Naslednje regate bodo zadnji vikend v aprilu, maju in septembru.
Vse fotografije z regatnega polja so od našega novega Jix & SSC Cup fotografa Miha Mačka, info@reakcija.si
Rezultati: www.jix.si
Več fotk: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih
četrtek, 11. marec 2010
Prva letošnja Seascape regata v Sukošanu - VIDEO
Drugega dne, ko je "dimilo", je tudi naš GoPro cam štrajkal, na sončno soboto pa so nastali tile (skoraj tudi malo mokri.. ;)) posnetki. Director's cut by Ažo: http://www.youtube.com/watch?v=HPVil8BzMFE
sreda, 3. marec 2010
Prva Seascape regata 2010
Težko smo jo dočakali, prvo letošnjo Seascape regato, tako kot lani v organizaciji hrvaškega Seascape centra, pod Tometovo in Marinino požrtvovalno perotjo. Morda mi prav ta regata, zdaj že tradicionalno na zadnji vikend v februarju, še posebej veliko pomeni. Čeprav koledarsko še sredi zime, začetek jadralne sezone nezmotljivo obeta pomlad. Številna prisrčna druženja in nova poznanstva, napete dirke, poštene zmage, tudi poraze. Je obet mnogih na morju preživetih ur, dragocenih novih znanj, vseh sončnih, deževnih, vetrovnih dni, ki so pred nami.
Prav na ta vikend sva lani tudi začela najino SSC kariero, tako da sva z Maretom potihem praznovala tudi najin prvi regatni rojstni dan :) Ogromno se je zgodilo v tem letu in če naju primerjam lani in letos, sva bila kar pridna..
Lani sem na to regato priletela direktno iz Lime, letos pa sva z Maretom pristopila nekoliko bolj udobno. Leta, pa tudi staž, se le poznajo :) Crvenkapica pred začetkom sezone potrebuje še nekaj lepotičenja, zato sva se v Sukošan odpravila sama, tam pa skupaj z Andražem zasedla rumenega prototipa in dva dni delala reklamo za Baumit, pa tudi za naš Jadralni klub Pirat iz Portoroža, kjer je sicer stacionirana barka. Po velikem uspehu, ki ga je skejpič dosegel ob januarskem imenovanju za »evropsko barko leta 2010«, sta Andraž in Kristian medije bogato založila tudi s promocijskimi fotkami - in na eni od njih se z Maretom prešerno smejiva, barka pa veselo reže v orco v kornatskem kanalu. Fotka je bila večkrat objavljena in ko sva zadnjič v Piratu srečala Dušana Puha, nama je slovesno izročil čepici z izvezenim klubskim logotipom in zastavico kluba, rekoč: »No, zdaj ko sta se medijsko izpostavila, je pa čas, da vaju opremimo s promo materialom.« Jasno, profiji vedo, kako se temu streže, zato sva tudi midva z enako resnostjo sprejela zastopanje svojega kluba in že je zastavica zaplapolala na levi priponi, čepica pa v hladni burjici prijetno grela.
Pod jadri
V soboto smo se zbudili v prekrasen, sončen dan, z ravno prav vetra, da je zdramil naše zimsko zaspane čute in nas pognal v akcijo. Zbralo se nas je šest ekip, poleg naše še hijenska, ki je tokrat presenetila z dodatno hijeno na genakerju, tako da so se tokratne regate lotili že kot pravi high-tech čopor.
Za krmilom druge barke je sedel mlad, komaj 12-letni Borna iz Zagreba, sicer uspešen tekmovalec v optimistu, skupaj z očetom in prekaljenim jadralcem Matetom iz Sukošana. Draga prijatelja Ana P'tuj Kostadina in njen Damir-Mali sta se podala v borbo skupaj s Teo, uveljavljeno tekmovalko, po novem pa tudi Seascape inštruktorico, plav prototip so zasedli stari znanci PetarPanovci iz Zagreba (in med dirko poskrbeli tudi za nekaj karambolov..), ekipo Crvenkape, torej nas, pa je prišel ujet Vuk, a mu to – tako kot tudi v pravljici – kljub številnim zvijačam ni uspelo. Za Barbi, Jakata in Marka je bila to prva SSC regata in borili so se kot levi, pardon, kot pravi morski volkovi :)
Nedelja je bila oblačna, a zato toliko bolj vetrovna. Preko 20 vozlov juga je cel dan pihalo tudi v zalivu, le z valovi nam je bilo prizanešeno, tako da smo vseeno opravili pet zelo napetih plovov, brez genakerjev. Z nekaj ponosa naj povem, da smo v dveh tudi zmagali, obakrat pod Marčijevo komando, pod mojo pa dosegli eno drugo mesto. Naj tale skromna samohvala nikakor ne zmanjša ključnih Andraževih zaslug, saj je jasno, da bi se brez njegovih napotkov in aktivnega angažmaja :) sama z Maretom težko kosala z izkušeno konkurenco.
Na kopnem
Sobotni večer je ob prijetni večerji zvenel tudi ob tonih »To je bil moj dan ljubezni« zimzelenčice, v hijensko avtorski interepretaciji in povsem novem aranžmaju, da so od smeha boleli še tisti trije preostali trebušnjaki, ki jih celodnevno jadranje ni uspelo predramiti. Celo jaz, ki pojem samo tistim, ki jih res ne maram, sem (v čoporativnem duhu) nekako uspela spraviti skupaj nekaj pogojno artikuliranih glasov.. :)
Nedeljsko popoldne je bilo po naporni regati prijetno utrujeno, zato je Marinino odlično home-made kosilo padlo kot žebljica na glavico. Podelitev pokalov najboljšim, PetruPanu na tretjem, nam na drugem in zmagovalki P'tuj Kostadini je v svoji prisrčni maniri opravil Tome...
...Marina pa je nama z Maretom izvabila solzici iz oči. Ko je bil »uradni« del za nami, je skrivnostno napovedala še eno podelitev.. »Pripremili smo posebnu nagradu za naše najvjernije jedriličare Marka i Jakicu, koji su uz nas od samog početka rada Centra. Velika nam je čast i zadovoljstvo da su dio naše priče!«
Na najinih prsih sta se zasvetili rdeči Seascape medaljici, ena za Goluba in druga »Za Jakicu, prvu Koku Seascape družine«. Golub in Koka sta nicka, ki nama ju je na lanski prav tej prvi regati nadel Šime Stipaničev, odličen hrvaški solo jadralec, skupaj z Ažom in Kristianom tudi udeleženec mini Transata čez Atlantik – in kadar se nekaj rodi v pravem trenutku in s pravo energijo, potem se zasidra v naša srca in traja. Tako kot tudi naša Seascape družinica.
Več fotk na: www.picasaweb.google.com/jakica.jesih
Prav na ta vikend sva lani tudi začela najino SSC kariero, tako da sva z Maretom potihem praznovala tudi najin prvi regatni rojstni dan :) Ogromno se je zgodilo v tem letu in če naju primerjam lani in letos, sva bila kar pridna..
Lani sem na to regato priletela direktno iz Lime, letos pa sva z Maretom pristopila nekoliko bolj udobno. Leta, pa tudi staž, se le poznajo :) Crvenkapica pred začetkom sezone potrebuje še nekaj lepotičenja, zato sva se v Sukošan odpravila sama, tam pa skupaj z Andražem zasedla rumenega prototipa in dva dni delala reklamo za Baumit, pa tudi za naš Jadralni klub Pirat iz Portoroža, kjer je sicer stacionirana barka. Po velikem uspehu, ki ga je skejpič dosegel ob januarskem imenovanju za »evropsko barko leta 2010«, sta Andraž in Kristian medije bogato založila tudi s promocijskimi fotkami - in na eni od njih se z Maretom prešerno smejiva, barka pa veselo reže v orco v kornatskem kanalu. Fotka je bila večkrat objavljena in ko sva zadnjič v Piratu srečala Dušana Puha, nama je slovesno izročil čepici z izvezenim klubskim logotipom in zastavico kluba, rekoč: »No, zdaj ko sta se medijsko izpostavila, je pa čas, da vaju opremimo s promo materialom.« Jasno, profiji vedo, kako se temu streže, zato sva tudi midva z enako resnostjo sprejela zastopanje svojega kluba in že je zastavica zaplapolala na levi priponi, čepica pa v hladni burjici prijetno grela.
Pod jadri
V soboto smo se zbudili v prekrasen, sončen dan, z ravno prav vetra, da je zdramil naše zimsko zaspane čute in nas pognal v akcijo. Zbralo se nas je šest ekip, poleg naše še hijenska, ki je tokrat presenetila z dodatno hijeno na genakerju, tako da so se tokratne regate lotili že kot pravi high-tech čopor.
Za krmilom druge barke je sedel mlad, komaj 12-letni Borna iz Zagreba, sicer uspešen tekmovalec v optimistu, skupaj z očetom in prekaljenim jadralcem Matetom iz Sukošana. Draga prijatelja Ana P'tuj Kostadina in njen Damir-Mali sta se podala v borbo skupaj s Teo, uveljavljeno tekmovalko, po novem pa tudi Seascape inštruktorico, plav prototip so zasedli stari znanci PetarPanovci iz Zagreba (in med dirko poskrbeli tudi za nekaj karambolov..), ekipo Crvenkape, torej nas, pa je prišel ujet Vuk, a mu to – tako kot tudi v pravljici – kljub številnim zvijačam ni uspelo. Za Barbi, Jakata in Marka je bila to prva SSC regata in borili so se kot levi, pardon, kot pravi morski volkovi :)
Nedelja je bila oblačna, a zato toliko bolj vetrovna. Preko 20 vozlov juga je cel dan pihalo tudi v zalivu, le z valovi nam je bilo prizanešeno, tako da smo vseeno opravili pet zelo napetih plovov, brez genakerjev. Z nekaj ponosa naj povem, da smo v dveh tudi zmagali, obakrat pod Marčijevo komando, pod mojo pa dosegli eno drugo mesto. Naj tale skromna samohvala nikakor ne zmanjša ključnih Andraževih zaslug, saj je jasno, da bi se brez njegovih napotkov in aktivnega angažmaja :) sama z Maretom težko kosala z izkušeno konkurenco.
Na kopnem
Sobotni večer je ob prijetni večerji zvenel tudi ob tonih »To je bil moj dan ljubezni« zimzelenčice, v hijensko avtorski interepretaciji in povsem novem aranžmaju, da so od smeha boleli še tisti trije preostali trebušnjaki, ki jih celodnevno jadranje ni uspelo predramiti. Celo jaz, ki pojem samo tistim, ki jih res ne maram, sem (v čoporativnem duhu) nekako uspela spraviti skupaj nekaj pogojno artikuliranih glasov.. :)
Nedeljsko popoldne je bilo po naporni regati prijetno utrujeno, zato je Marinino odlično home-made kosilo padlo kot žebljica na glavico. Podelitev pokalov najboljšim, PetruPanu na tretjem, nam na drugem in zmagovalki P'tuj Kostadini je v svoji prisrčni maniri opravil Tome...
...Marina pa je nama z Maretom izvabila solzici iz oči. Ko je bil »uradni« del za nami, je skrivnostno napovedala še eno podelitev.. »Pripremili smo posebnu nagradu za naše najvjernije jedriličare Marka i Jakicu, koji su uz nas od samog početka rada Centra. Velika nam je čast i zadovoljstvo da su dio naše priče!«
Na najinih prsih sta se zasvetili rdeči Seascape medaljici, ena za Goluba in druga »Za Jakicu, prvu Koku Seascape družine«. Golub in Koka sta nicka, ki nama ju je na lanski prav tej prvi regati nadel Šime Stipaničev, odličen hrvaški solo jadralec, skupaj z Ažom in Kristianom tudi udeleženec mini Transata čez Atlantik – in kadar se nekaj rodi v pravem trenutku in s pravo energijo, potem se zasidra v naša srca in traja. Tako kot tudi naša Seascape družinica.
Več fotk na: www.picasaweb.google.com/jakica.jesih
sobota, 23. januar 2010
Rosario in domov
Rosario so tri Ljubljane ali tretjina Buenos Airesa. Najboljše mesto za živet, pravi zase. Je zelen, poln urejenih parkov, varen, prijeten in umeščen ob reko Parana. Kaj definira Mesto? Muzej sodobne umetnosti, pa četudi (ali prav zato ker) je postavljen v nekdanji silos. Brezimnost in resignacija zaposlenih, zaradi katere se jim sladko fučka za vse. Psi, ki jih lastniki vodijo na vrvicah in pripadajo izbranim pasmam, števično prekašajo potepuške pse.
Po odhodu iz Buenos Airesa in potovanju po argentinskem zaledju tega nisem več doživela, v Rosariu pa se je slika spet vrnila.
Ni odveč, če sta se v mestu rodila tudi Ernesto Guevara in državna zastava. Manuel Belgrano, kreator zastave, danes počiva v grobnici pod veličastnim spomenikom, kot se za ponosno državo spodobi.
Nekoliko manj impresiven je bil Muzej sodobne umetnosti. Vseeno, že ideja, da so ga postavili v silos, se mi je zdela posrečena. Parque de la Independencia je Tivoli, v katerem sta tudi nogometni stadion in hipodrom, pa mestni muzej in majhno jezero, ki ga domačini ljubkovalno imenujejo Laguito in s pridom izkoriščajo za popoldanski pobeg v naravo, s pendolini na vodo, za zaljubljene sprehode..
Približno petsto kilometrov oddaljena Cordoba, nekoliko večja od Rosaria, ima povsem drug temperament. Veliko bolj divja je, veliko intenzivnejša, bolj prava. Rosario je sofisticiran, nežen. Dva dneva sta bila ravno dovolj, da se vrnem nazaj v realnost.
Frankfurtsko letališče, B13, Adria. Ljudje so zazrti v svoje kompjuterje, v USA Today ali sami vase. Monokrom: rjava, siva, črna. V jagodni reklamni majčki I feel sLOVEnija se počutim zelo izven. Vesela sem, da sem doma, a del mojega srca ostaja na drugi strani morja. Veliko, veliko lepega – doživetij, občutkov in ljudi – se mi je zgodilo tudi tokrat. Bolj ko jo spoznavam, južno Ameriko, raje jo imam. Njo in ljudi, ki tam živijo in po njej potujejo. Marsikaj bi lahko tja izvozila iz naših krajev.. a odprtosti, prijaznosti in človeške topline bi se morali tja hoditi učiti mi.
Fotke so in bodo na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih
Po odhodu iz Buenos Airesa in potovanju po argentinskem zaledju tega nisem več doživela, v Rosariu pa se je slika spet vrnila.
Ni odveč, če sta se v mestu rodila tudi Ernesto Guevara in državna zastava. Manuel Belgrano, kreator zastave, danes počiva v grobnici pod veličastnim spomenikom, kot se za ponosno državo spodobi.
Nekoliko manj impresiven je bil Muzej sodobne umetnosti. Vseeno, že ideja, da so ga postavili v silos, se mi je zdela posrečena. Parque de la Independencia je Tivoli, v katerem sta tudi nogometni stadion in hipodrom, pa mestni muzej in majhno jezero, ki ga domačini ljubkovalno imenujejo Laguito in s pridom izkoriščajo za popoldanski pobeg v naravo, s pendolini na vodo, za zaljubljene sprehode..
Približno petsto kilometrov oddaljena Cordoba, nekoliko večja od Rosaria, ima povsem drug temperament. Veliko bolj divja je, veliko intenzivnejša, bolj prava. Rosario je sofisticiran, nežen. Dva dneva sta bila ravno dovolj, da se vrnem nazaj v realnost.
Frankfurtsko letališče, B13, Adria. Ljudje so zazrti v svoje kompjuterje, v USA Today ali sami vase. Monokrom: rjava, siva, črna. V jagodni reklamni majčki I feel sLOVEnija se počutim zelo izven. Vesela sem, da sem doma, a del mojega srca ostaja na drugi strani morja. Veliko, veliko lepega – doživetij, občutkov in ljudi – se mi je zgodilo tudi tokrat. Bolj ko jo spoznavam, južno Ameriko, raje jo imam. Njo in ljudi, ki tam živijo in po njej potujejo. Marsikaj bi lahko tja izvozila iz naših krajev.. a odprtosti, prijaznosti in človeške topline bi se morali tja hoditi učiti mi.
Fotke so in bodo na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih
Cordoba para siempre en mi corazon
Včasih se usoda odloči namesto nas. S Salimo sva si želeli preostanek poti preživeti v Mendozi, na treku do baznega kampa Aconcague. Na voljo sta dva, krajši – štiridnevni in daljši, osemdnevni – in glede na razpoložljivi čas sva izbrali krajšega. Z vznemirjenjem sva pričakovali odhod iz Cachija in prihod v Salto, od koder naj bi uredili rezervacijo. Bilo je jutro – tisto, zgodnje – in morda je bil tudi to razlog, da je Salima, še nekoliko zaspana, narobe stopila in si zvila gleženj. Voila, nič od Aconcague, tudi letos ne..
V skladu s planom B sva se iz Salte tako odpravili proti jugu, v Cordobo. Nobene predstave nisem imela o mestu, nobene posebne znamenitosti za pogledat. Bila je na poti proti BA (midve pa sva imeli še nekaj dni časa) ter mesto, o katerem so vsi govorili z veseljem in prijetnimi spomini.
Cordoba je drugo največje mesto v Argentini z dobrim milijonom prebivalcev. Ustanovljeno je bilo konec 16. stoletja in poimenovano po španski Cordobi. Zaradi številnih fakultet velja za univerzitetno središče države, k slovesu pa je prispevala tudi prav tam s strani jezuitov leta 1613 ustanovljena prva univerza v državi.
Mesto je simpatično, polno življenja, ki se odvija tudi v starem, kolonialnem mestnem jedru. Številne lepo ohranjene stavbe so bile, ali pa so še, v lasti jezuitov. Med njimi najbolj izstopa “Jesuit Block – Manzana Jesuitica”, za cel “block” velik kompleks – čudovita cerkev s pripadajočimi objekti (danes tudi muzeji) iz 17. stoletja, od leta 2000 zaščitenimi tudi kot Unescova kulturna dediščina.
Tri dni, kolikor sva jih imeli na voljo, sva nameravali nameniti mestu in okolici. Kratek skok do Ville Carlos Paz, ki velja za vikend pribežališče sonca in vode željnih Cordobanov, je bil sicer manjše razočaranje, a sva neuspeh pripisali sebi, saj zaradi pomanjkljivih informacij pravzaprav niti nisva prišli do jezera kot centra dogajanja. Vseeno, na poti do tja, kakšne pol ure je trajala, smo se vozili med različnimi letalskimi akademijami, tako da sem od te poti vseeno odnesla nekaj lepega.
Zanimivo je, da celotna regija na nek način diha zrak. Letala, prava ali makete, so postavljena kar ob cestah, kot spomeniki, kot igrala, kar tako.. bližnje mesto slovi po videnjih NLP-jev.. jezuiti, katerih prisotnost je čutiti na vsakem koraku, pa tako imajo veze tam zgoraj.
Pot po okolici sva si najprej zamislili kot še en road trip, z avtom, pa sva se kasneje premislili. Tako sva že potovali in bilo je udobno, a zdaj sva želeli nekaj pristnejšega. Vsedli sva se na avtobus za Capillo del Monte (na severu cordobanske regije, cca štiri ure vožnje iz mesta), ki slovi kot kraj dobrih energij, zanimivih trekov po Sierras Chicas (ki sva se jim midve zaradi Saliminega gležnja sicer morali odpovedati), še najbolj pa po (po vsej Argentini slovečih) paranormalnih pojavih in številnih pričevanjih videnj nezemljanov in neznanih letečih predmetov na bližnjem hribčku Cerru Uritorcu. Včasih se zgodi, da ti kraj priraste k srcu že na avtobusni postaji in pri Capilli je že bilo tako. Simpatične ulice, prijazni ljudje, vse skupaj pa res nekoliko “izven” tega sveta.., a ne na vsiljiv, naporen način. Dečko, s katerim sva delili sobo v hostlu, je jokal zaradi izgubljene ljubezni, priletne lastnice v živo zelenem se ni dalo ustaviti, ko nama je s tistim žarom v očeh opisovala lepote njenega kraja, gostilna Refugio pa je bila ravno to, kar sva potrebovali. “Un lugar en esta Tiera... pero de otra Dimension” je pisalo na vratih in zdelo se nama je dovolj v kontekstu. Hrana pa lokalno-ezoterična, drugačna, odlična. Nezemljanov – nada, niti enega samega. Pač, ni vsak dan nedelja.. In kadar je, se včasih dogajajo najbolj neverjetne stvari.
Naslednjega dne sva se skozi Carlos Paz odpeljali južno od Cordobe, v Alto Gracio. Še eno podobno mestece, le da to ni dihalo ezoterike, temveč revolucionarno misel Ernesta Guevare, ki jo kot astmatičen otrok v suhem, toplem podnebju tega malega mesta preživel svoja otroška in najstniška leta – takrat seveda še brez Castrovega vzdevka “Che”. Pogedali sva si muzej, postavljen v njihovo nekdanjo družinsko hišo in v sosednji ob zvokih Buena Vista Social Cluba ter spominih na moje popotovanje pojedli še pristno kubansko kosilo. V bližini je tudi muzej Manuela de Falle, v Španiji rojenega in v teh krajih zelo priznanega skladatelja španske narodne, s flamenkom inspirirane glasbe (vpliv se je čutil predvsem v njegovih operah in baletih), ki je zadnja leta pred smrtjo preživel v Alti Gracii. Falla je skušal leta 1936 (neuspešno) preprečiti umor pesnika Federica Garcia Lorce, njegova podoba pa se je dolga leta pojavljala tudi na španskih bankovcih.
Glavna znamenitost mesta, poleg slavnega Che-ja seveda, pa je prav tako pod Unescom zaščiten Jezuitski samostan z muzejsko zbirko. V 17. stoletju so Alto Gracio kot kmetijsko veleposestvo (estanicio) upravljali Jezuiti, ki so domačine naučili številnih obrti. Skupaj s še štirimi drugimi mesti so jo ustanovili z namenom, da ekonomsko podpre Collegium Maximum, eno prvih argentinskih univerz, ki danes kot Universidad Nacional de Cordoba sodi v omenjeni sklop Manzana Jezuitica. Eden od solastnikov estancije je bil v preteklosti tudi skladatelj Manuel de Falla.
Majhna in popolnoma neambiciozna, kot Alta Gracia na prvi pogled izgleda, pa je v hotelu Serras gostila tudi Johna F. Kennedyja.
Zadnji dan v Cordobi je bil prevroč za karkoli ambicioznega, zato sva ga namenili ogledu mesta in pobegu na hladno, kam drugam kot v najino najljubše pribežališče: da le ima kompjuter ali wifi. Salima se je zvečer vračala v BA, jaz pa pred odhodom v Buenos Aires in domov še za dva dni v Rosario.
Salimin avtobus je iz Cordobe odpeljal dve uri pred mojim, tako da sem imela do odhoda na postajo še nekaj časa zase. Najprej sem ga nameravala preživeti kar v hostlu, na netu, pa je bilo prevroče in sem odšla ven, na zrak. Sprehodila sem se nekaj ulic okoli, po za promet zaprtem centru, mimo čudovite Manzane Jezuitice. Bila je nedelja zvečer, maša se je odvijala pri odprtih vratih, ljudi je bilo preveč in so stali tudi zunaj. Bilo je pravljično, romantično. Stopila sem zraven, pokukala v notranjost, vsem dragim namenila nekaj dobrih misli.. podarila brezdomcu pred cerkvijo deset pesosov, dobila od njega širok nasmeh hvaležnosti, poljub na lice in vprašanje, če je Slovenija še vedno komunistična – in odšla dalje, na avtobus proti Rosariu.
Bila je nedelja in včasih se ob nedeljah dogajajo najbolj neverjetne stvari..
V skladu s planom B sva se iz Salte tako odpravili proti jugu, v Cordobo. Nobene predstave nisem imela o mestu, nobene posebne znamenitosti za pogledat. Bila je na poti proti BA (midve pa sva imeli še nekaj dni časa) ter mesto, o katerem so vsi govorili z veseljem in prijetnimi spomini.
Cordoba je drugo največje mesto v Argentini z dobrim milijonom prebivalcev. Ustanovljeno je bilo konec 16. stoletja in poimenovano po španski Cordobi. Zaradi številnih fakultet velja za univerzitetno središče države, k slovesu pa je prispevala tudi prav tam s strani jezuitov leta 1613 ustanovljena prva univerza v državi.
Mesto je simpatično, polno življenja, ki se odvija tudi v starem, kolonialnem mestnem jedru. Številne lepo ohranjene stavbe so bile, ali pa so še, v lasti jezuitov. Med njimi najbolj izstopa “Jesuit Block – Manzana Jesuitica”, za cel “block” velik kompleks – čudovita cerkev s pripadajočimi objekti (danes tudi muzeji) iz 17. stoletja, od leta 2000 zaščitenimi tudi kot Unescova kulturna dediščina.
Tri dni, kolikor sva jih imeli na voljo, sva nameravali nameniti mestu in okolici. Kratek skok do Ville Carlos Paz, ki velja za vikend pribežališče sonca in vode željnih Cordobanov, je bil sicer manjše razočaranje, a sva neuspeh pripisali sebi, saj zaradi pomanjkljivih informacij pravzaprav niti nisva prišli do jezera kot centra dogajanja. Vseeno, na poti do tja, kakšne pol ure je trajala, smo se vozili med različnimi letalskimi akademijami, tako da sem od te poti vseeno odnesla nekaj lepega.
Zanimivo je, da celotna regija na nek način diha zrak. Letala, prava ali makete, so postavljena kar ob cestah, kot spomeniki, kot igrala, kar tako.. bližnje mesto slovi po videnjih NLP-jev.. jezuiti, katerih prisotnost je čutiti na vsakem koraku, pa tako imajo veze tam zgoraj.
Pot po okolici sva si najprej zamislili kot še en road trip, z avtom, pa sva se kasneje premislili. Tako sva že potovali in bilo je udobno, a zdaj sva želeli nekaj pristnejšega. Vsedli sva se na avtobus za Capillo del Monte (na severu cordobanske regije, cca štiri ure vožnje iz mesta), ki slovi kot kraj dobrih energij, zanimivih trekov po Sierras Chicas (ki sva se jim midve zaradi Saliminega gležnja sicer morali odpovedati), še najbolj pa po (po vsej Argentini slovečih) paranormalnih pojavih in številnih pričevanjih videnj nezemljanov in neznanih letečih predmetov na bližnjem hribčku Cerru Uritorcu. Včasih se zgodi, da ti kraj priraste k srcu že na avtobusni postaji in pri Capilli je že bilo tako. Simpatične ulice, prijazni ljudje, vse skupaj pa res nekoliko “izven” tega sveta.., a ne na vsiljiv, naporen način. Dečko, s katerim sva delili sobo v hostlu, je jokal zaradi izgubljene ljubezni, priletne lastnice v živo zelenem se ni dalo ustaviti, ko nama je s tistim žarom v očeh opisovala lepote njenega kraja, gostilna Refugio pa je bila ravno to, kar sva potrebovali. “Un lugar en esta Tiera... pero de otra Dimension” je pisalo na vratih in zdelo se nama je dovolj v kontekstu. Hrana pa lokalno-ezoterična, drugačna, odlična. Nezemljanov – nada, niti enega samega. Pač, ni vsak dan nedelja.. In kadar je, se včasih dogajajo najbolj neverjetne stvari.
Naslednjega dne sva se skozi Carlos Paz odpeljali južno od Cordobe, v Alto Gracio. Še eno podobno mestece, le da to ni dihalo ezoterike, temveč revolucionarno misel Ernesta Guevare, ki jo kot astmatičen otrok v suhem, toplem podnebju tega malega mesta preživel svoja otroška in najstniška leta – takrat seveda še brez Castrovega vzdevka “Che”. Pogedali sva si muzej, postavljen v njihovo nekdanjo družinsko hišo in v sosednji ob zvokih Buena Vista Social Cluba ter spominih na moje popotovanje pojedli še pristno kubansko kosilo. V bližini je tudi muzej Manuela de Falle, v Španiji rojenega in v teh krajih zelo priznanega skladatelja španske narodne, s flamenkom inspirirane glasbe (vpliv se je čutil predvsem v njegovih operah in baletih), ki je zadnja leta pred smrtjo preživel v Alti Gracii. Falla je skušal leta 1936 (neuspešno) preprečiti umor pesnika Federica Garcia Lorce, njegova podoba pa se je dolga leta pojavljala tudi na španskih bankovcih.
Glavna znamenitost mesta, poleg slavnega Che-ja seveda, pa je prav tako pod Unescom zaščiten Jezuitski samostan z muzejsko zbirko. V 17. stoletju so Alto Gracio kot kmetijsko veleposestvo (estanicio) upravljali Jezuiti, ki so domačine naučili številnih obrti. Skupaj s še štirimi drugimi mesti so jo ustanovili z namenom, da ekonomsko podpre Collegium Maximum, eno prvih argentinskih univerz, ki danes kot Universidad Nacional de Cordoba sodi v omenjeni sklop Manzana Jezuitica. Eden od solastnikov estancije je bil v preteklosti tudi skladatelj Manuel de Falla.
Majhna in popolnoma neambiciozna, kot Alta Gracia na prvi pogled izgleda, pa je v hotelu Serras gostila tudi Johna F. Kennedyja.
Zadnji dan v Cordobi je bil prevroč za karkoli ambicioznega, zato sva ga namenili ogledu mesta in pobegu na hladno, kam drugam kot v najino najljubše pribežališče: da le ima kompjuter ali wifi. Salima se je zvečer vračala v BA, jaz pa pred odhodom v Buenos Aires in domov še za dva dni v Rosario.
Salimin avtobus je iz Cordobe odpeljal dve uri pred mojim, tako da sem imela do odhoda na postajo še nekaj časa zase. Najprej sem ga nameravala preživeti kar v hostlu, na netu, pa je bilo prevroče in sem odšla ven, na zrak. Sprehodila sem se nekaj ulic okoli, po za promet zaprtem centru, mimo čudovite Manzane Jezuitice. Bila je nedelja zvečer, maša se je odvijala pri odprtih vratih, ljudi je bilo preveč in so stali tudi zunaj. Bilo je pravljično, romantično. Stopila sem zraven, pokukala v notranjost, vsem dragim namenila nekaj dobrih misli.. podarila brezdomcu pred cerkvijo deset pesosov, dobila od njega širok nasmeh hvaležnosti, poljub na lice in vprašanje, če je Slovenija še vedno komunistična – in odšla dalje, na avtobus proti Rosariu.
Bila je nedelja in včasih se ob nedeljah dogajajo najbolj neverjetne stvari..
nedelja, 17. januar 2010
Zakaj tako rada potujem
Ura je devet zvečer in vstopim v avtobus. Na Via Bariloche ali Mercobusu ni bilo več prostega sedeža, zato pristanem na Andesmarju. Za malo razliko v ceni velika razlika v glasbi. Začutim gost vonj po urinu in kemikaliji iz stranišča. Najdem pravo številko in sedem. Noge se mi prilepijo na tla, nekdo pred menoj je polil nekaj sladkega. Vse je umazano, še najraje se ne bi dotaknila ničesar. To bo dolga noč. Še vedno stojimo na postaji, motor teče in mrzlo je. Z očmi iščem zavoj z deko. Shit!! Dekice so v ponudbi na cama busih, v semi-cama ne. Premalo sem oblečena. Poberem svoje stvari, ne želim jih puščati samih, in izstopim, k prtljažniku. Dečku pokažem listek s številko nahrbtnika, ki leži na vrhu kupa prtljage. Mi ga lahko poda za minuto, da vzamem nekaj toplega? Ne more. ?? Pač ne more. Stopim do stevarda in ga prosim, če lahko zmanjša hlajenje. Klima je menda namenjena temu, da nam ne bi bilo vroče, ne temu, da cel bus drgeta od mraza? Ok, ni problema. Čez nekaj minut ni več 17 stopinj, ampak 19. Majhen napredek, a bolje kot nič. Zeblo me bo vseeno. Vrnem se na svoj popast sedež. Speljemo. Zavijem se v vse, kar imam. Stevard postreže večerjo, ki je na meji gnusa. Vseeno, da bi čas hitreje minil, in ker mi je padel sladkor, sprejmem zavojček z alfajoresom, lokalno sladico v obliki male, okrogle tortice z nadevom dulce de leche. Po okusu sodeč s pretečenim rokom trajanja. Pojem vseeno (ker mi je padel sladkor). Zaradi vonja po urinu me začenja boleti glava. Okoli nosu si zavijem rutko, da diham skoznjo. Filtrira smrad in mi daje občutek čistoče, mešanice krem, razdišanih parfumov in mene. Spustim naslon sedeža (ter razkužim roke) in poskusim zaspat. Ura je deset zvečer. Še enajst ur. Bam! Iz zvočnikov zahrumi. Zdaj bomo gledali film, v katerem bodo vpili eden na drugega. Tak preprost, pretepaški film, da ga bomo vsi razumeli. Nadenem si slušalke in vključim i-poda, ki mi ga je Urša podarila za lanskega božička in ki mi rešuje življenje. Rabim nekaj domačega. Šifrerja. Big Foot Mamo, led s severa (zelo na glas). Ja, približno tako mrzlo je. Melodrom, Marčijev. Siddharta, Slon in Sadež, Vlado Kreslin, nekega jutra, ko se zdani.. Kje je še jutro. Moje jutro.
Potovanja so slapovi Iguazu, vznemirjenje, radovednost in presenečenja, so preplute milje in zanimivi ljudje. So tudi smrdljivi avtobusi, ljudje brez prihodnosti, tisoči kilometrov samote in trenutki, ki bi jih želela deliti. So oboje. Evo, zato.
Potovanja so slapovi Iguazu, vznemirjenje, radovednost in presenečenja, so preplute milje in zanimivi ljudje. So tudi smrdljivi avtobusi, ljudje brez prihodnosti, tisoči kilometrov samote in trenutki, ki bi jih želela deliti. So oboje. Evo, zato.
Naročite se na:
Objave (Atom)