Zakaj tako rada potujem

Ura je devet zvečer in vstopim v avtobus. Na Via Bariloche ali Mercobusu ni bilo več prostega sedeža, zato pristanem na Andesmarju. Za malo razliko v ceni velika razlika v glasbi. Začutim gost vonj po urinu in kemikaliji iz stranišča. Najdem pravo številko in sedem. Noge se mi prilepijo na tla, nekdo pred menoj je polil nekaj sladkega. Vse je umazano, še najraje se ne bi dotaknila ničesar. To bo dolga noč. Še vedno stojimo na postaji, motor teče in mrzlo je. Z očmi iščem zavoj z deko. Shit!! Dekice so v ponudbi na cama busih, v semi-cama ne. Premalo sem oblečena. Poberem svoje stvari, ne želim jih puščati samih, in izstopim, k prtljažniku. Dečku pokažem listek s številko nahrbtnika, ki leži na vrhu kupa prtljage. Mi ga lahko poda za minuto, da vzamem nekaj toplega? Ne more. ?? Pač ne more. Stopim do stevarda in ga prosim, če lahko zmanjša hlajenje. Klima je menda namenjena temu, da nam ne bi bilo vroče, ne temu, da cel bus drgeta od mraza? Ok, ni problema. Čez nekaj minut ni več 17 stopinj, ampak 19. Majhen napredek, a bolje kot nič. Zeblo me bo vseeno. Vrnem se na svoj popast sedež. Speljemo. Zavijem se v vse, kar imam. Stevard postreže večerjo, ki je na meji gnusa. Vseeno, da bi čas hitreje minil, in ker mi je padel sladkor, sprejmem zavojček z alfajoresom, lokalno sladico v obliki male, okrogle tortice z nadevom dulce de leche. Po okusu sodeč s pretečenim rokom trajanja. Pojem vseeno (ker mi je padel sladkor). Zaradi vonja po urinu me začenja boleti glava. Okoli nosu si zavijem rutko, da diham skoznjo. Filtrira smrad in mi daje občutek čistoče, mešanice krem, razdišanih parfumov in mene. Spustim naslon sedeža (ter razkužim roke) in poskusim zaspat. Ura je deset zvečer. Še enajst ur. Bam! Iz zvočnikov zahrumi. Zdaj bomo gledali film, v katerem bodo vpili eden na drugega. Tak preprost, pretepaški film, da ga bomo vsi razumeli. Nadenem si slušalke in vključim i-poda, ki mi ga je Urša podarila za lanskega božička in ki mi rešuje življenje. Rabim nekaj domačega. Šifrerja. Big Foot Mamo, led s severa (zelo na glas). Ja, približno tako mrzlo je. Melodrom, Marčijev. Siddharta, Slon in Sadež, Vlado Kreslin, nekega jutra, ko se zdani.. Kje je še jutro. Moje jutro.
Potovanja so slapovi Iguazu, vznemirjenje, radovednost in presenečenja, so preplute milje in zanimivi ljudje. So tudi smrdljivi avtobusi, ljudje brez prihodnosti, tisoči kilometrov samote in trenutki, ki bi jih želela deliti. So oboje. Evo, zato.