sobota, 23. januar 2010

Cordoba para siempre en mi corazon

Včasih se usoda odloči namesto nas. S Salimo sva si želeli preostanek poti preživeti v Mendozi, na treku do baznega kampa Aconcague. Na voljo sta dva, krajši – štiridnevni in daljši, osemdnevni – in glede na razpoložljivi čas sva izbrali krajšega. Z vznemirjenjem sva pričakovali odhod iz Cachija in prihod v Salto, od koder naj bi uredili rezervacijo. Bilo je jutro – tisto, zgodnje – in morda je bil tudi to razlog, da je Salima, še nekoliko zaspana, narobe stopila in si zvila gleženj. Voila, nič od Aconcague, tudi letos ne..

V skladu s planom B sva se iz Salte tako odpravili proti jugu, v Cordobo. Nobene predstave nisem imela o mestu, nobene posebne znamenitosti za pogledat. Bila je na poti proti BA (midve pa sva imeli še nekaj dni časa) ter mesto, o katerem so vsi govorili z veseljem in prijetnimi spomini.
Cordoba je drugo največje mesto v Argentini z dobrim milijonom prebivalcev. Ustanovljeno je bilo konec 16. stoletja in poimenovano po španski Cordobi. Zaradi številnih fakultet velja za univerzitetno središče države, k slovesu pa je prispevala tudi prav tam s strani jezuitov leta 1613 ustanovljena prva univerza v državi.
Mesto je simpatično, polno življenja, ki se odvija tudi v starem, kolonialnem mestnem jedru. Številne lepo ohranjene stavbe so bile, ali pa so še, v lasti jezuitov. Med njimi najbolj izstopa “Jesuit Block – Manzana Jesuitica”, za cel “block” velik kompleks – čudovita cerkev s pripadajočimi objekti (danes tudi muzeji) iz 17. stoletja, od leta 2000 zaščitenimi tudi kot Unescova kulturna dediščina.

Tri dni, kolikor sva jih imeli na voljo, sva nameravali nameniti mestu in okolici. Kratek skok do Ville Carlos Paz, ki velja za vikend pribežališče sonca in vode željnih Cordobanov, je bil sicer manjše razočaranje, a sva neuspeh pripisali sebi, saj zaradi pomanjkljivih informacij pravzaprav niti nisva prišli do jezera kot centra dogajanja. Vseeno, na poti do tja, kakšne pol ure je trajala, smo se vozili med različnimi letalskimi akademijami, tako da sem od te poti vseeno odnesla nekaj lepega.

Zanimivo je, da celotna regija na nek način diha zrak. Letala, prava ali makete, so postavljena kar ob cestah, kot spomeniki, kot igrala, kar tako.. bližnje mesto slovi po videnjih NLP-jev.. jezuiti, katerih prisotnost je čutiti na vsakem koraku, pa tako imajo veze tam zgoraj.

Pot po okolici sva si najprej zamislili kot še en road trip, z avtom, pa sva se kasneje premislili. Tako sva že potovali in bilo je udobno, a zdaj sva želeli nekaj pristnejšega. Vsedli sva se na avtobus za Capillo del Monte (na severu cordobanske regije, cca štiri ure vožnje iz mesta), ki slovi kot kraj dobrih energij, zanimivih trekov po Sierras Chicas (ki sva se jim midve zaradi Saliminega gležnja sicer morali odpovedati), še najbolj pa po (po vsej Argentini slovečih) paranormalnih pojavih in številnih pričevanjih videnj nezemljanov in neznanih letečih predmetov na bližnjem hribčku Cerru Uritorcu. Včasih se zgodi, da ti kraj priraste k srcu že na avtobusni postaji in pri Capilli je že bilo tako. Simpatične ulice, prijazni ljudje, vse skupaj pa res nekoliko “izven” tega sveta.., a ne na vsiljiv, naporen način. Dečko, s katerim sva delili sobo v hostlu, je jokal zaradi izgubljene ljubezni, priletne lastnice v živo zelenem se ni dalo ustaviti, ko nama je s tistim žarom v očeh opisovala lepote njenega kraja, gostilna Refugio pa je bila ravno to, kar sva potrebovali. “Un lugar en esta Tiera... pero de otra Dimension” je pisalo na vratih in zdelo se nama je dovolj v kontekstu. Hrana pa lokalno-ezoterična, drugačna, odlična. Nezemljanov – nada, niti enega samega. Pač, ni vsak dan nedelja.. In kadar je, se včasih dogajajo najbolj neverjetne stvari.

Naslednjega dne sva se skozi Carlos Paz odpeljali južno od Cordobe, v Alto Gracio. Še eno podobno mestece, le da to ni dihalo ezoterike, temveč revolucionarno misel Ernesta Guevare, ki jo kot astmatičen otrok v suhem, toplem podnebju tega malega mesta preživel svoja otroška in najstniška leta – takrat seveda še brez Castrovega vzdevka “Che”. Pogedali sva si muzej, postavljen v njihovo nekdanjo družinsko hišo in v sosednji ob zvokih Buena Vista Social Cluba ter spominih na moje popotovanje pojedli še pristno kubansko kosilo. V bližini je tudi muzej Manuela de Falle, v Španiji rojenega in v teh krajih zelo priznanega skladatelja španske narodne, s flamenkom inspirirane glasbe (vpliv se je čutil predvsem v njegovih operah in baletih), ki je zadnja leta pred smrtjo preživel v Alti Gracii. Falla je skušal leta 1936 (neuspešno) preprečiti umor pesnika Federica Garcia Lorce, njegova podoba pa se je dolga leta pojavljala tudi na španskih bankovcih.

Glavna znamenitost mesta, poleg slavnega Che-ja seveda, pa je prav tako pod Unescom zaščiten Jezuitski samostan z muzejsko zbirko. V 17. stoletju so Alto Gracio kot kmetijsko veleposestvo (estanicio) upravljali Jezuiti, ki so domačine naučili številnih obrti. Skupaj s še štirimi drugimi mesti so jo ustanovili z namenom, da ekonomsko podpre Collegium Maximum, eno prvih argentinskih univerz, ki danes kot Universidad Nacional de Cordoba sodi v omenjeni sklop Manzana Jezuitica. Eden od solastnikov estancije je bil v preteklosti tudi skladatelj Manuel de Falla.

Majhna in popolnoma neambiciozna, kot Alta Gracia na prvi pogled izgleda, pa je v hotelu Serras gostila tudi Johna F. Kennedyja.

Zadnji dan v Cordobi je bil prevroč za karkoli ambicioznega, zato sva ga namenili ogledu mesta in pobegu na hladno, kam drugam kot v najino najljubše pribežališče: da le ima kompjuter ali wifi. Salima se je zvečer vračala v BA, jaz pa pred odhodom v Buenos Aires in domov še za dva dni v Rosario.

Salimin avtobus je iz Cordobe odpeljal dve uri pred mojim, tako da sem imela do odhoda na postajo še nekaj časa zase. Najprej sem ga nameravala preživeti kar v hostlu, na netu, pa je bilo prevroče in sem odšla ven, na zrak. Sprehodila sem se nekaj ulic okoli, po za promet zaprtem centru, mimo čudovite Manzane Jezuitice. Bila je nedelja zvečer, maša se je odvijala pri odprtih vratih, ljudi je bilo preveč in so stali tudi zunaj. Bilo je pravljično, romantično. Stopila sem zraven, pokukala v notranjost, vsem dragim namenila nekaj dobrih misli.. podarila brezdomcu pred cerkvijo deset pesosov, dobila od njega širok nasmeh hvaležnosti, poljub na lice in vprašanje, če je Slovenija še vedno komunistična – in odšla dalje, na avtobus proti Rosariu.

Bila je nedelja in včasih se ob nedeljah dogajajo najbolj neverjetne stvari..

Ni komentarjev:

Objavite komentar