Fiumanka, Rijeka

Pišem malo z zamudo in za nazaj, in tudi tole poročilo še pride :))

Razpad sistema

Po dobrem jadranju na Marinadi in naslednjega dne na SSC regati smo se ambiciozno in s statusom velikih favoritov nadvse veselili sobotne in nedeljske dirke v Piranskem zalivu, tokrat prvič v okviru Justinten Cupa. Kot se nam je očitno takrat vse poklopilo, od naše pozitivne energije, dobro izvedenih manevrov, pravilnih taktičnih odločitev, do, nenazadnje, napak konkurence - tako je šlo tokrat vse narobe.

Sobotno regatno polje se je začelo pri solinah, boja je bila nekje v sredini zaliva, nasproti Pirata. Prvo orco smo zvozili kar dobro in obrnili bojo z veliko prednostjo pred ostalimi SSC, dobro odpeljali tudi z vetrom, dokler ta ni padel tako dramatično, da nam je moj dragi rdeč genakerček samo še žalostno obvisel ob jamboru in obstali smo na mestu. Ker je naslednji reful vetra prišel s hrbta, so ga najprej dobile barke za nami, ki so se - medtem ko smo mi še vedno stali, lepo odpeljale mimo. Kot prvi smo se boji približali na slabih petdeset metrov, obrnili smo jo nekaj minut kasneje kot zadnji. Če bi bili sposobni to sprejeti kot del igre, bi se nam najbrž bolje pisalo, tako pa se nam je v tistem trenutku sesul jadralski svet in tudi pravice za nas ni bilo več.



Naslednjih plovov - v izogib nepotrebnemu dodatnemu vznemirjanju - ne bom detaljno popisovala. Jadrali smo kot telebajski, manevre delali slabo, se odločali povsem brez koncepta in kakopak tudi našo slogo, dobro voljo in pozitivno energijo je odnesel že prvi refulček. V nedeljo je bilo vreme še bolj muhasto, prvi plov smo odpeljali s kar krepkim vetričem, drugi pa je bil prekinjen in s tem tudi regata zaključena - zaradi popolne bonace.

Tokrat prvič smo SSC regatirali v polju skupaj z Justinteni, ki so meni zelo drage barke, tako da sem imela vsaj s tem nekaj veselja. Justini so štartali pet minut pred nami in odpeljali tri kroge, medtem ko smo mi vozili dva. Res lepo jih je bilo občudovat, kako režejo vodo in letijo kot raznobarvne puščice mimo nas ... Upam, da se bo Ažo odzval njihovemu povabilu in za nas organiziral še kakšno takšno združeno regato, ki se je tokrat zvečer razvila v zelo prijetno druženje.







Dejstvo je, da nekoliko močnejšemu in povrhu še nestabilnemu vetru, kakršna je bila sobotna burja, nismo dorasli. Ne znamo še pravilno opazovati regatnega polja, ne znamo predvideti vetra, ne znamo sprejemati dobrih taktičnih odločitev in seveda ne poznamo še neštetih detajlov trimanja barke. Prav tako nismo dorasli konkurenci, ki so jo na ostalih SSC barkah tokrat sestavljali bistveno bolj izkušeni jadralci, tekmovalci laseraši itd.

Po drugi strani pa - vsaj meni - ta znana dejstva niso bila dovolj dober argument, da bi bila zadovoljna s pozicijo, ki nam trenutno pripada. Peter, lastnik in krmar zmagovalnega Justintena, mi je kasneje na večerji vzpodbudno rekel: "Mi smo bili v naši prvi regatni sezoni vedno zadnji, razen enkrat, ko smo bili predzadnji - in tega uspeha smo se res veselili." Občudujem takšen pristop in tekmovalno zrelost. Jadram deset let - pa najbrž v vsem tem času nisem prejadrala več kot deset čarter tednov, regatiramo pa dva meseca - kar nam daje vso pravico biti zadnji še zelo zelo dolgo. Pa me vseeno vsak tak "neuspeh" potre in moti..



Ta vikend je bil tudi dobra šola naše jadralske zrelosti: dokler nam gre dobro ali vsaj po planu, je vse super. Ko se malo zatakne, sledi razpad sistema na celi črti. Še kar veliko dela nas čaka ...

Jah, ni vsak dan nedelja.. Torej, ta teden počasi razpihujem svoj ranjeni ego, ki se je pravzaprav napihnil brez vsake realne osnove. Nekako sem navajena, da sem/smo v vseh športih, ki se jih lotim-o, kar hitro precej dobri rekreativci. Regatno jadranje bo torej, kot kaže, nova izkušnja tudi v tem pogledu. Sicer pa, vsak dan, v vsakem pogledu ...



Ekipa: Mare, Bor, Jaka
Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Prvi Seascape SLO Cup, Portorož 2009

V nedeljo, po naporni Marinada noči smo se ekipe SSC zbrale pred pomolom v centru Portoroža na štartu prve Seascape SLO Cup regate.

Zasedba - poleg nas še Kristian, Mojca in Uroš na eni barki, Jan Kobler z bratom na drugi, Hijene na tretji in ekipa punc prvič na SSC na četrti, skupaj pet bark. Veter nam je bil tokrat bolj naklonjen, pihal je zmeren maestral moči okoli 10 vozlov.



Odjadrali smo štiri plove, v treh od njih je Kristian premočno vodil vse od začetka, mi pa smo ponovili dobro sobotno jadranje in trikrat zaključili kot drugi, zadnji plov pa je krepko premešal štrene - mi smo se po neumnosti dotaknili boje od orce - in to (preveč) pošteno tudi priznali, kar nam je prineslo kazenski 360 stopinjski obrat pred ciljem in izgubo drugega mesta. V tem plovu so zablestele Hijene in si zapisale svojo prvo zmago, drugi je bil Kristian. Bravo Hijene!!!!!!







Še skupen rezultat po dveh dneh jadranja - Kristian prvi, mi drugi, Jan tretji. Čopi je zmagovalcu prijazno namenil tudi super nagrado, Velocitek Speedpuck, ki ga je (da bo pravica na svetu) Kristianu na koncu prižrebala Mojca. Naša ekipa je jadrala v enaki zasedbi kot dan prej, na Marinadi.

Sledi regata v okviru Justin Ten Cupa, 30.-31. maja v Portorožu.

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Marinada 2009 - napeto do konca

Marinada je mednarodna regata v organizaciji Burin Yachting Cluba, ki sama sebe imenuje "navtični dogodek leta", na njej pa je letos tekmovalo nekaj čez 110 jadrnic različnih razredov. V okviru Marinade je imel svojo regato (s svojim štartom pet minut kasneje) tudi razred Seascape 18.



Regata se je odvijala v soboto, 16. maja s štartom pred izolsko marino - najprej tehnični plov - palčka orca/downwind nazaj do štarta, potem pa malo daljši navigacijski plov do piranske boje, obrat in plovba z vetrom do cilja pred hotelom Metropol. Predviden čas regate je bil od 12h do 16h, vendar so čas za prihod v cilj na koncu podaljšali za pribižno 25 minut.



Kako bi lahko bilo drugače, če pa je bila regata - jasno, da nam je vreme postreglo s tipičnim regatnim vetrom, torej bonaco. Velike barke - Shinnig, Amis, Viharnik so se odpeljale naprej, za nas pa je ostalo le pobiranje ostankov in lovljenje sapic v naša (premajhna) jadra.. Toliko bolj je zato prišla do izraza iznajdljivost in dobri živci, z mikroskopom smo iskali refulčke, po katerih smo dosegli hitrost dneva 3,2 vozla :)) Večino časa smo se prebijali tam nekje med 0,5 in 1.5.. Zanimivo je bilo opazovati, kako vsaka barka išče svojo pot, ene so se podale pod strunjanske klife in tvegale bonaco, pa so jo na koncu vsled termike, ki se je sredi dneva šibko dvignila, dobro odnesli, drugi so se odpeljali krepko ven proti Trstu - nekaj izgubili zaradi dolge poti, pa vseeno na koncu nadoknadili z boljšim vetrom in večjo hitrostjo, tretji s(m)o iskali svojo pot nekje vmes, iščoč zaplate vetra na najbolj direktni liniji.



Pri tako majhnih hitrostih in šibkem vetru se na barki, kot je SSC, marsikaj dogaja. En napačen premik, en odvečen korak, pa se pol vozla pretvori v nič vozlov.. Zelo redko žal obratno :))
Kako velika je bila naša zaveza dobremu jadranju in čimboljši uvrstitvi naj oriše tudi tale prigoda - raje sem se odpovedala mojemu dragemu po kokosu dišečemu hawaian tropic faktorju 50, zapostavljenemu nekje v podpalubju - in tvegala opekline - kot pa da bi zaradi prekopicevanja v notranjosti barke to spravila iz ravnotežja in ji odvzela kakšno desetinko takrat tako zelo potrebnega vozliča. Najbrž ni treba posebej omenjat, da sem bila na večerni Tony Cetinski zabavi rakun in blazno zabavna iztočnica vsem fantom, ki so se navzlic mojemu fancy videzu opogumili in pristopili :))



Naše jadranje je tokrat doživelo vesoljski preboj in prvič lahko rečem, da smo naredili veliko stvari prav. To se je pokazalo tudi v poziciji glede na konkurenco - še najbolj smo bili ponosni, da smo vmes ustvarili celo nekaj čez 400 metrov prednosti pred Kristianom, ki se je regate udeležil kot krmar enega od Seascapov. Jan Kobler je z očetom izbral notranjo linijo pod klifi, ki se jima je bogato obrestovala in ustvarila (in do konca obdržala) sta neujemljivo prednost, medtem ko smo se mi stabilno pozibavali na drugem mestu.
Zunanja linija je Kristianu, našemu največjemu konkurentu (in seveda vzorniku) prinesla dobro izhodišče za bojo na piranski punti, kjer nas je kljub prejšnjemu zaostanku skoraj ujel, potem pa je odločala vožnja v krmo do cilja. Dejstvo je, da je Piranski zaliv veliko bolj njegovo igrišče kot naše, pa tudi vožnja z genakerjem zahteva nekoliko več spretnosti, tako da smo prej tako težko pridobljeno prednost počasi izgubljali - Kristianove izkušnje in znanje so bile za nas, greenhorne, pač prevelik zalogaj. Vseeno smo se borili kot levi, upoštevali trike in napotke s Tometovih treningov in na koncu, po štirih urah in 21 minutah dirke, prijadrali v cilj v pravem mach raceu - natančno pet sekund pred Kristianom!! Kakšen napet zaključek!!
Tri minute kasneje so zaprli cilj dirke, tako da smo ravno še ujeli tudi uradni čas zaključka regate, v dovoljenem času pa so kot četrte zaključile tudi Hijene.





Glede na konkurenco smo tokratno regato zaključili z dobrim občutkom. Najprej zato, ker smo dobro jadrali in naredili bistveno manj napak kot kdajkoli prej, predvsem pa tudi zato, ker smo uspeli premagat tako resnega jadralca, kot je Kristian. Ki pa nam seveda ni ostal dolžen in nas je postavil na svoje mesto že naslednji dan, na prvi SLO Seascape Cup regati.

Marinada Crvenkapa crew:
Marko Pihlar - krmar in glavno jadro
Bor Dobrin - glavno jadro in dviganje/spuščanje genakerja
Jakica - flok in trimanje genakerja

Več fotk na http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Prvomajska Seascape regata v Sukošanu - tretji :))

Prvomajski oddih sem z Maretom in Borom preživela v Sukošanu, na še eni Seascape Cup regati, tokrat uradno imenovani "Drugi Seascape cup & prvi Microsoft Dynamics IT cup".

Petek je bil namenjen neuradnemu samostojnemu treningu, h kateremu smo kanili pristopiti karseda resno, pa nas je Mate v četrtek zvečer predstavil lokalni konobici Kaleta (z vrhunsko črno rižoto) in lastniku - prijatelju Domagoju. Še pred ribjo juhico je padla prva runda "orahovcev", ki potem niso nehali prihajat, v takih luškanih malih kozarčkih, da ga sploh ni zgledalo veliko :))

Naslednjega jutra smo se sicer zbudili, to pa je bilo tudi več ali manj vse, kar smo bili sposobni do nadaljnega. Počasi in z užitkom smo potem do poznega popoldneva sestavljali barko, Mare je po inženirsko izboljšal nekaj detajlov, pridružila se nam je tudi Tometova prijateljica Marina, eno najbolj simpatičnih in nasmejanih bitij, kar jih poznam. Mare in Bor sta kljub bojnim ranam odrinila na vodo, medtem ko sem se jaz podala v lov za najbližjim internetom, saj mi je ostala na vesti še ena službena malenkost.



Zvečer smo se odpravili v bližnji Stari Grad v pakleniškem narodnem parku na projekcijo klajmberskih fotk. Malo sem se v zadnjem času oddaljila od te scene, plezam samo še enkrat na teden na stenci, v skali pa že dobrega pol leta nisem bila.. lušno je bilo, kot je med plezalci običaj.

Sobota, dirkamo!!!!! V kanalu pred Sukošanom je lepo vleklo, burja z refuli do 20 vz, mi pa v pravem tekmovalnem zanosu. Mare je prijel za krmilo, Bor škota glavnega jadra in odpiranje ter pospravljanje genakerja, jaz flok in trimanje genakerja. Po nekaj dobro odpeljanih plovih, pa tudi nekaj taktičnih, tehničnih in kar jih je še na voljo napakah smo na koncu delili tretje mesto v konkurenci petih ekip, kar je malenkostno prizadelo naš sicer precej pogumen ego, ampak nenazadnje smo še na začetku in niti jadrati ne znamo dobro, kaj šele regatirati.
Zvečer prijetna ekipna in dostojanstveno zaključena večerjica, kje drugje kot na kraju zločina v Kaleti :))



V nedeljo smo jadrali samo v zalivu, pa tudi veter je padel na okoli 10 vz. Po jutranjem bojnem posvetu, na katerem smo natančno obdelali vse sobotne napake, smo se odločili za novo taktiko, ki je predvsem temeljila na (za spremembo) avtokratskem sprejemanju taktičnih odločitev, kar je bilo dodeljeno meni. Z boljšim jadranjem smo si prijadrali štiri druga mesta in eno četrto, tokrat v konkurenci štirih bark, saj so Hijene zaradi družinskih obveznosti odstopile.







Skupaj tretji smo zvečer ponosno sprejeli pokal iz rok našega dragega trenerja, organizatorja SSC dirk in velikega idola Tometa Bašića. Po Borovi zaslugi imamo zdaj tudi zelo lepe Crvenkapa majčke, tako da smo res prava ekipa :))







Čez vikend treniramo v Piranu, potem pa dirka na Internautici in naslednja Seascape Cup regata v okviru Fiumanke na Rijeki.

Juhuuuuuuu :)))

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih
Video na: http://www.seascape18.com/blog/
Track enega od plovov: http://www.youtube.com/watch?v=8MJPVcqchKU

Velikonočno jadranje in prva solo Seascape avantura

Človek se na prijetno in udobno hitro navadi in tudi nama prvih nekaj vikendov jadranja v Dalmaciji, pod budnim Tometovim (in njegovih fantov) očesom ni bilo prav nič odveč. Za velikonočne praznike pa sva z Maretom v Vrsarju jadra na Seascapu prvič razvila sama.

Prvi dan je bilo vetra zgolj za občutek, komajda se nama je napolnil genakerček, tako da se nisva naužila posebnih jadralskih radosti, je bilo pa prijetno toplo in bila sva na vodi, prvič sama in z dragim vrsarskim morjem okoli naju.



V nedeljo naju je obiskal prijatelj Marko, sicer izkušen jadralec, veter pa je bil le malo pogumnejši kot dan prej. Ker je ves čas obračal, smo si ga lahko pogosto privoščili v krmo in z genakerjem dosegli hitrost dneva 5 kts ter naredili kakšnih 30 milj. Zelo na izi jadranje, sladkano z izvrstno velikonočno potičko Maretove mame, prav praznično :))






V ponedeljek zjutraj je Mare proučil vetrne modele. Slovenski in hrvaški Aladin sta se strinjala okoli napovedanih 5-10 vozlov burje, ki naj bi popoldne padla, le Windguru je napovedal kakšen vozel več, a nič dramatičnega.

Brez večjih skrbi in popolnoma prepričana v lastne sposobnosti sva se po šolsko (in tudi blazno ponosna nase) izmotala iz priveza in elegantno izplula le na flok (še vedno nimava motorja). Takoj v prvem zalivu (za domačine - u vali :) sva nameravala razviti še glavno jadro, pa naju je že med manevrom dvigovanja reful položil na bok.. Začudena nad močjo tokratnih desetih vozlov sva se odločila, da počakava na napovedan padec vetra ter ponoviva vajo. Pol ure kasneje je pihalo 20 vozlov, dobro uro kasneje so imeli refuli 30 kts..

Do tukaj sva, večino časa položena na boku upajoč, da naju naslednji reful ne bo prevrnil, še vzdrževala vsaj navidezen nivo optimizma v smislu "uauu, kako noro jadranje, hudooo".. Nobeden ni želel glasno izraziti tesnobe, ki se naju je pospešeno lotevala, nenazadnje bi o takšnem trenutku slabosti lahko govorile še generacije.. Menjala sva se na krmilu in se krepko trudila obdržati barko na meji orce; da ne bi dobila ponavljajočih se močnih refulov vetra preveč v bok, kar bi naju zagotovo prevrnilo, pa hkrati ne zavila preveč v orco, kar bi se končalo z vetrom iz druge strani in nekontroliranim obratom. Še vedno se natančno spomnim trenutka resnice, ko sva si morala priznati, da veter ne bo padel, nsprotno - da je iz minute v minuto močnejši. Kakšen zoprn občutek nemoči. Še precej nevešča rokovanja s tako majhno in občutljivo barko v tako močnem vetru nisva imela prav veliko možnosti, saj je situacija postala popolnoma neobvladljiva. V orco, ki bi naju pripeljala v domač zaliv, zaradi premočnega vetra nisva več mogla, krma naju je vodila stran od obale.

Ni nama preostalo drugega, kot da zrolava flok in ker se v takšnih, najbolj neprimernih trenutkih, še najraje kaj pokvari ali zaplete, se je seveda tudi tokrat; zunaj nama je ostalo slabega pol metra floka, kar je zadoščalo za hitrost 6 vozlov v krmo, proti Italiji. V tem trenutku sva se žal morala strinjat, da je čas, da dvigneva telefon in aktivirava akcijo. Elvisa sem prosila, če fante iz marine prosi za vleko, medtem pa se nama je že približala italijanska jahta, ki se je odzvala mojemu mahanju, ujela vrv in naju varno privlekla v marino.



Gospoda rešitelja sva v znak hvaležnosti povabila na pijačo, ki se je veliko ur kasneje končala z obliznjenimi prsti po odlični večerji. Ne samo dobrega srca, ampak tudi izredno zanimivih življenjskih zgodb sta sprejela vabilo, da se še kdaj srečamo, če ne v Vrsarju pa v Ljubljani ali v kateri od kornatskih konobic.



Iz dogodivščine, ki se ji zdaj le prizanesljivo nasmehneva, čeprav nama je bilo v danih trenutkih krepko manj do smeha, sva se nekaj malega naučila. Če nič drugega, da je ni zanesljivejše vremenske napovedi od bark, ki v gosjem redu plujejo v marino ravno takrat, ko imaš ti namen izpluti..

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih pod "Velikonočno jadranje".

Najin Seascape izplul!!!!

Kar dolgo je trajalo, da sva se z Maretom odločila. Jadranje da ali ne ni bilo vprašanje, sva pa imela več dilem z natančno definicijo najinih želja, ambicij in pričakovanj ter posledičnim izborom barke.



Za potovalne jadrničke ranga desetih metrov in več se nikoli nisva resno zanimala, ne samo iz finančnih, ampak tudi iz praktičnih, če ne celo načelnih razlogov. Tovrstnih jadranj se sicer oba veseliva; največkrat gre za počitniške variante, ko se v lahnem vetriču prekladamo iz enega v drug romantičen zalivček, pomožnosti s kakšno dobro ribarsko konobico v bližini, ali pa vsaj z dolgimi plavutmi in puško, dobro skrito nekje v podpalubju. Seveda imajo tudi tovrstna jadranja svoj neustavljiv šarm in se jim nisem pripravljena kar zlahka odreči, le da zelo redko ponudijo kaj jadralskega adrenalina - za sabo pa potegnejo večno iskanje ekipe in nezanemarljive stroške. Odkrito pa rada priznam, da je v pravih vremenskih razmerah in s pravo ekipo jadranje na tovrstnih barkah čisti užitek, le žal preredko nam je dostopen :)



Pravo stvar sva si z Marčijem zato zamislila kot nekaj malega in mobilnega, da se nama ne bo treba zavezati določeni marini in da jo bova lahko sama sestavljala in vozila okoli; z dobrimi, še raje pa odličnimi jadralnimi lastnostmi; dovolj enostavno, da bova lahko z njo sama rokovala in dovolj zahtevno, da se bova od nje še nekaj časa učila; barčico, s katero bova imela veselje tudi na regatah in ki nama bo hkrati nudila mehko ležišče, če si bova zaželela vikend izleta. Vse to za primerno ceno. Kadar si človek zaželi veliko glasbe za malo denarja, ponavadi potegne kratko, kadar pa si zaželi celo nekaj med seboj izključujočih si pogojev, je rezultat jasen. Tudi nama je kar nekaj časa kazalo, da bova morala pristati na nekakšen meni zelo nepriljubljen kompromis, ob katerem sem potem vedno vsaj malo nezadovoljna, pa se je na koncu le izkazalo drugače.



Maretov sošolec iz srednje šole Andraž Mihelin, v jadralskih krogih znan kot Ažo, je po uspešni karieri na jadrnici mini 6,5m, s katero je sam v regati Transat preplul Atlantik, skupaj z jadalskim in Transat kolegom Kristianom Hajnškom, francoskim jadralcem Samuelom Manuardom in hrvaško jadralsko legendo Tometom Bašićem razvil barko Seascape 18 (SSC), ki že postavlja na noge tudi svoj razred. Jadrnica je velika 5,5 metrov in - verjeli ali ne - izpolnjuje tako rekoč vse najine želje.



Komaj nekaj ur po prihodu iz južne Amerike sva tako z Maretom zapela prikolico in oddrvela proti Murterju, eni od jadranskih Seascape postojank.
Do takrat sva na SSC preživela natančno dve prejadrani uri in pol, obe pod budnim Ažovim očesom, ko sva si privoščila dve testni jadranji. Zakaj bi torej izgubljala čas z navajanjem na barko, če pa je bila glavni dogodek tistega murterskega vikenda pravzaprav SSC regata. Tako kot midva so bile na srečo tudi ostale ekipe večinoma nevešče rokovanja z novo barko, prva serijska je bila narejena lanske jeseni, zato so nam vsem prijazno dodelili profesionalne krmarje. Midva sva jadrala z odličnim hrvaškim jadralcem Šimetom Stipanićevim, prav tako udeležencem solo regate čez Atlantik Transat, o svoji dogodivščini pa je napisal tudi knjigo "Ocean i sam" in posnel dokumentarni film.



Prvi dan regate je bilo vetra ravno prav malo, da smo se lahko v miru spoznali z barko (čeprav smo bili tako midva z Maretom kot Šime po stari navadi zelo tekmovalno razpoloženi).







Zato pa je v nedeljo zapihalo do 18 kts in naše ambicije so dobile krila, naše barke pa poleg glavnega jadra in floka za z vetrom tudi ljubke genakerje, vse pač za zmago! Edini genakerček v barvi je bil najin živo rdeč, ki je botroval Maretovi domislici partizanskega imena najine barke - Crvenkapa. Ker je bil Šime v nedeljo zadržan, sva jadrala skupaj s Štibro in v navalu zmagovalnega zanosa, v tistem plovu smo namreč vodili, uspeli celo nekoliko preveč nagniti barko :)



Temu naj bi se sicer reklo ognjeni krst, pa je bil za nas - in predvsem za Marčija - bolj vodeni krst, saj je stal v morju do kolen. Seveda se nismo vdali, že nekaj sekund kasneje smo jadrali naprej na polno, na cilj pa seveda prišli za prvouvrščeno Ažotovo ekipo.







V naslednjih dveh vikendih sva se udeležila še ene regate in treninga regatnega jadranja, obojega pod vodstvom Tometa Bašića, enega najboljših jadralcev na svetu, trenerja ekip na America's Cupu in enega redkih, ki se lahko pohvali tudi z vodstvom v match racih proti Russlu Couttsu.





Barčico ta konec tedna peljeva v Istro, kjer jo bova privezala v Poreču oziroma v Vrsarju, potem pa začneva zares. Ne morem povedati, v kakšno veselje nama je in kako vneto nagrajuje najine dobre zamisli, a s prav enako skrbnostjo tudi kaznuje vse najine (zdaj še preštevilne) napake.

Objavljene fotke sta prijazno odstopila prijatelja Ana Lukanc, piarovka projekta Mini Transat in Seascape 18 ter fotograf Bor Dobrin, obema se lepo zahvaljujem :)

Povezave:
www.seascape18.com
www.nautica-portal.com/forum/index.php?topic=91.0