Novo leto v Paiu

Na avtobusu za Chiang Rai sem spoznala dva Francoza, ki sta na Tajsko pripotovala po polletnem odkrivanju Indije. Ker nihče od nas ni imel vnaprej rezerviranega prenočišča, nad mesto pa je že padla noč, smo kar združili moči in se strpali, skupaj s tremi velikimi ruzaki, v en tuk-tuk in se odpeljali do prvega poceni hostla. Da so nam vodo – ne samo toplo – zaprli ob devetih zvečer, da so bile postelje postlane na lesenih deskah in da je bila odeja kvadratne oblike, ki se je končala nekje pri kolenih, je bilo zgleda vključeno v ceno. Vseeno, to ni zmotilo velikih duhov, ki so večer preživeli v še enem regge rasta baru, ob biljardu in lokalnih zvarkih. Opojnejšim substancam, ki so v teh krajih tako rekoč doma, smo se navkljub filozofiji, da je še posebej treba poskusiti lokalno proizvodnjo, odpovedali. Pubeca sta naslednji dan preživela po svoje, jaz pa sem se odpravila na fancy izlet. CR naj bi bil izhodišče za nekoliko bolj eko-friendly ture, še posebej pa za obiske vasi domorodnih kitajskih prebežnikov, ki so si v času kitajskega komunističnega režima odločili poiskati novo domovino na tej strani tajske meje. Poiskala sem v LP priporočeno agencijo in se prijavila na enodnevni izlet, ki se je na mojo veliko razočaranje izkazal za še en turistični nateg. Nisem čisto prepričana, če niso tudi »domačini« prve obiskane vasi prispeli tja iz Chiang Raia, samo mogoče kakšne pol ure pred nami, da so lahko pravočasno zavzeli položaje obiralke bananinih listov, kadilke dolge pipe ali prodajalke kičastih spominkov. Druga vas je bila nekoliko bolj avtentična, v njej so vsaj res živeli, a se pozna, da tja vsak dan vozijo zvedave turiste, ki so jih domačini do grla siti, kar z velikim veseljem tudi pokažejo. Vseeno, zame je bil sprehod po vasi kar zanimiv.. ljudje večinoma brezdelno postopajo okoli, hiše so lesene in pokrite s slamo, noter je en temen prostor velikosti 15-20 m2 (skozi okna lahko zli duhovi iz džungle vstopijo v hišo, zato ta niso preveč zaželena), sredi njega odprto kurišče, pralni stroj in čb televizor iz petdesetih let. V bolj nobel hiškah se najde posebej ločena sobica ali celo dve, pred njo pa - čeveljci z visoko peto!! Spijo na močno zdelanih tepihih na tleh, osrednji prostor ima po tleh zemljo oziroma blato, na čemer že stoji hiška. Vendar – pred VSAKO hiško stoji ogromen satelitski krožnik. Res bizaren prizor, še posebej, ker nekatere od njih uporabljajo tudi (ali pa samo) za sušenje čilijev ali po potrebi česarkoli drugega.



Že v hostlu v Chiang Maiu, v tednu mojega tečaja tajske masaže, sem spoznala Kyla, dečka z vzhodne ameriške obale, ki je imel za novo leto podobne ideje – preživeti ga v Paiu, na severozahodu Tajske. Iz CR sem se tako odpravila v Pai, kjer sva načrtovala tudi skupno proslavljanje. Močno ovinkast pot se je precej vlekla, Pai pa na koncu ni bil »charming cozy little backapcker's paradise«, kot ga opisuje LP, ampak mestece z dva tisoč prebivalci in 20.000 turisti, in če odštejem nas 25 popotnikov, so bili vsi ostali turisti Tajci, pretežno iz okolice Bangkoka. Izkušnja je bila zato morda res nekoliko pristnejša, vsekakor pa sem bila vesela, da se tja nisem podala sama, saj se Pai na koncu ni izkazal za posebno družabno bp srečevališče. Čisto lahko bi si za nl v tem primeru nazdravila zgolj s kakšnimi pijanimi Irci, ki jih je bilo povsod dovolj. Zadnji dan starega leta sva preživela pohodniško, naredila sva vsaj 20 km, vmes pa celo zajahala slonico z debelo usnjeno kožo, jaz prvič v življenju, in je bil kar špas. Seveda naju je vodič odpeljal k bližnji kapučino rjavi reki, v katero je sicer precej trmasta slonica, ki se je sredi ceste ni dalo premakniti ne naprej ne nazaj, brez prigovarjanja zakoračila z velikim veseljem, potem pa se prav enako radostno vrgla tudi na bok, da sva bila v naslednji sekundi oba v vodi. Mojega silnega navdušenja verjetno ni treba posebej opisovat, še posebej ob pogledu na plutajoče mrtve ribe ne prav daleč stran. Drugače sva jo imela pa rada, ker je bila kar modelka.



Silvestrski večer je bil na ulicah Paia namenjen predvsem »night marketu« in šoping mrzlici, milijonu štantov, ki so prodajali dobesedno vse, predvsem pa kičaste spominke in lokalne kulinarične dobrote. Midva sva tokrat presekala z evropsko kuhinjo in v čarovniški restavraciji naročila omamna zrezka v gobovi omaki s pečenim krompirjem, kar se mogoče niti ne sliši kaj posebnega, ampak je bilo. S kruhom pomazano. Štanti so poleg lokalnega kiča prodajali tudi papirnate bele lučke, ki jim je bilo treba spodaj namestiti stenj in ga prižgati, počakati kakšno minutko, da je vroč zrak napolnil papirnat balonček lučke, in jo spustiti v zrak. Na nebu je bilo milijon lučk, ki so odnašale vse slabo, kar naj bi ob vstopu v novo leto odšlo od nas. Tudi midva sva spustila v zrak svoji lučki in je bilo lepo.



Po veliko manj bučnem proslavljanju, kot sem ga navajena doma, je sledil šok. Ob pol enih je bilo mesto prazno, tisočih ljudi, ki so še pol ure prej polnili ulice, ni bilo nikjer več. Ob enih je bilo mestece popolnoma zapuščeno. Midva sva naredila še zadnji obhod in stisnila nekaj fotk, ki pa jih nek nadebuden škrat ne dovoli pretočiti s kartice, tako da te še sledijo.

Začetek leta je bil tudi čas za premik naprej, v Laos. Tajska, moj prvi stik z vzhodom, me ni prevzela tako, kot sem si obetala ali celo želela. Ljudje so se na drugi pogled izkazali za veliko manj prijazne in srčne kot na prvega, pokrajina je sicer zanimiva in drugačna, a ne impresivna, higiena je (vsaj za moje standarde) daleč pod njimi, turizem pa je tako vseprisoten, da za kakršno koli avtentično doživetje niti slučano ni prostora. Resda sem se v glavnem gibala po turistično zanimivih lokacijah, a to ne opravičuje redne prakse poskusa nategovanja za čisto vsako malenkost. Dobra stran je okusna hrana, slastni smoothiji ter seveda nadvse prijazne cene. Vseeno, bil je čas, da se premaknem naprej, v sosednji Laos, veliko manj razvit in predvsem turistično še precej bolj v povojih. Kjer bo vsaj kakšen nasmeh, tako sem upala, še vedno zastonj.

Prvi januar sva preživela v solo raziskovanju okoliških – tokrat res avtentičnih – vasi, zvečer pa naju je nočni kombi odpeljal nazaj proti vzhodu, na tajsko-laoško mejo. Tam sva zjutraj skupaj prečila slavno mejno reko Mekong, izpolnila vse potrebne formularje za laoško vizo, odštela zanjo 31 dolarjev in se poslovila. Kyle jo je mahnil na jug v Luang Prabang, jaz sem se odločila ostati še nekoliko na severu in jo odriniti v precej neturističen del dežele, proti vzhodu. V zadnjem trenutku sem ujela že odhajajoči kombi za prav tja, v Luang Nam Tha, ter prisedla na edini prosti sedež k edinemu nedomačinu, izraelskemu dečku Itayu, prav tako na poti v mojo destinacijo. Tam je bil dogovorjen z dvema izraelskima prijateljema, simpatičnim parom, ki je na poročnem potovanju okoli sveta, tako da smo na koncu vsi skupaj pristali tudi v istem hostlu – in združili moči tudi za nekaj naslednjih dni.

Tajska maserka in adios Chiang Maiu

Tajske masaže sem bila pred prihodom v CM deležna samo dvakrat, obakrat na osnovi podarjenih darilnih bonov. Bilo je raztegljivo, na trenutke boleče, na koncu pa vseeno koristno, če že ne ves čas tudi prijetno. Že doma, ko sem guglala za več informacij o drugem največjem tajskem mestu Chiang Maiu, deset ur vožnje z avtobusom oddaljenem od Bangkoka proti severu, je bilo jasno, da mu je treba nekaj dati in v zameno od njega nekaj dobiti. Da je CM mesto, v katerem se je prav treba nečesa tudi naučiti. Bodisi kaj novega o številnih, po okoliških džunglah živečih (večinoma burmanskih) plemenih, o jahanju slonov, crkljanju tigrov, tajski kuhariji, meditaciji, jogi, ali pa predvsem – o tajski masaži. CM je poleg Bangkoka center tega izobraževanja in kar nekaj svetovno priznanih šol masaže izhaja od tukaj. Masaža mi nikoli ni bila odveč, še posebno, kadar sem je bila deležna kot tista ležeča in uživajoča jo. Na voljo sem imela teden dni časa in odločitev je padla. Če o nečem ne vem ničesar, lahko v enem tednu izvem zelo veliko. Bila je privlačna misel, ki me je napotila v ITM, eno najboljših šol, ki jo je pred mano (po podatkih z njihove spletne strani) obiskovalo že tudi čez sto Slovencev, ki sedaj tajsko masažo prakticirajo profesionalno ali zgolj zase. Tedenski tečaj (ki stane nekaj čez 120 evrov) obsega petdnevno šolanje, od ponedeljka do petka, vsak dan od devetih zjutraj do treh popoldne, vmes je ura namenjena kosilu. Od treh do petih popoldne so prostori šole odprti za vadbo. Poučujejo različne nivoje, od prve do četrte stopnje za prakticiranje masaže in naprej za inštruktorje in učitelje. Vsi tečaji so potekali hkrati, vsak v svojem nadstropju prijetno čiste in urejene stavbe. Vsako jutro smo najprej po turško (ali japonsko :) posedli k skupinski molitvi v sanskrtu, ki je sicer nihče od nas ni zares razumel, se je pa kar dobro slišala – v zahvalo indijskemu mojstru Shivagu, utemeljitelju tajske (!!) masaže. Sledila je enourna rekreacija – jogijske vaje oziroma chi gong, kakor kdaj. Zanimivo je primerjati, kako veliko pozornosti zahodnjaki namenjamo krepitvi moči, dvigovanju uteži, ponavljanju vaj na fitnesu – in kako nepomembno se to zdi tukaj, kjer je vrhovna paradigma raztegljivost – in ne moč. Naše vaje so bile povsem enostavne in celo zelo prijetne, a smo bili po eni uri raztegnjeni kot elastike vseeno deležni krepkega musklfibra.

Zajtrk s kavo in čajčki, potem pa akcija. Najprej demonstracija vaj oziroma položajev, vsak dan smo jih spoznali približno 15-20, od stopal, nog in rok, preko masiranja trebuha, hrbta in glave. Popoldne pa ponavljanje, samostojna vadba in odhod domov v hostel, kjer sem od utrujenosti ponavadi komaj še našla posteljo. Zvečer domača naloga in učenje. Uff, veliko bolj resno je bilo, kot sem pričakovala. Vsak dan je nad nami visel tudi petkov izpit, ki naj bi ga bilo vzeti karseda resno in kjer naj bi pravilno prikazali vseh 62 vaj, eno za drugo (za vrstni red in navodila smo lahko gledali v knjige), učitelji pa so sedeli ob nas in nas sicer prijazno popravljali, a nam hkrati tudi vestno odbijali točke. Četrtkovo popoldne je bilo, tako kot pred izpiti na faksu, namenjeno vadbi, dobili smo se z ekipo in ponavljali.. hehe, sami piflarji. Na koncu je šlo presenetljivo dobro. Seveda smo vsi naredili, pa saj tudi ni bil namen, da bi nas vrgli, a smo tudi zares pokazali vse, kar so od nas pričakovali. Naj skromno pripomnim, da sem bila sama nad sabo precej očarana. V ponedeljek si še nisem niti zares predstavljala, za kaj pri tajski masaži gre, v petek sem precej suvereno opravila dvourno masažo celega telesa, in to z 91 % točk :)), kar sploh ni bilo slabo.



Sledila je prijetna zaključna ceremonija s podelitvijo certifikatov, v tem so res dobri, potem pa večerni božiček. Po celem tednu in petkovem celodnevnem izpitu smo bili tako utrujeni, da nismo prav dolgo zdržali, a zabava je bila vseeno vroča in reggie. Na tečaju (na začetni stopnji nas je bilo 18) sem spoznala nekaj zelo prijetnih ljudi, tri odbite Američane, eno modelko Francozinjo, pa nekaj žurerskih (kakopak) Italijanov, dečka z otoka Reunion.. tako da se moje življenje (pa tudi moj fb..) počasi polnita z novimi lepimi prijateljstvi, bivanje tukaj pa s precej prijetnimi trenutki.



Soboto sva z Eli from Paris preživeli na tečaju tajske kuhinje, kjer sem (spet nekaj prvič..) lastnoročno pripravila zeleni curry in moj dragi phad thai, včerajšnjo nedeljo pa namenili – končno, po enem tednu – ogledu mesta in zelo lepega, čeprav nadturističnega templja Wat Suthep nad njim.



Ob koncu dneva (in skorajšnjem koncu mojega bivanja v CM) je bil čas, da tudi jaz mestu nekaj vrnem, pa sem se odločila narediti biznis nekdanjim zapornicam, ki v »zaporniškem« salonu ponujajo odlično masažo, s tem pa se po prestani kazni (tokrat pošteno) vključujejo v normalno življenje. Prelepi deklici maserki, ki je mojo starost ocenila na 27 let, sem njeno nenadejano iskrenost seveda poplačala z lepo napitnino.. Precej hektičen in naporen sprehod po kultnemu CM nočnem bazarju pa se je tokrat zaključil celo z enim majhnim nakupom :)



Tole pišem čakajoč na avtobus, ki me bo popeljal še nekoliko severneje, v šriti ure oddaljen Chiang Rai. Še pol ure, pa odrinemo.

Azija, prvič

Vedno se mi je zdelo zanimivo slediti razvoju svojega lastnega dojemanja in doživljanja, opazovati, kako se moj pogled na stvari sčasoma spreminja. V življenju se to dogaja počasi, skozi leta, na potovanjih je ta proces toliko hitrejši. Še posebej močno ga začutim, ko se po dnevih, morda tednih, vrnem v izhodiščni kraj svojega vsakokratnega potovanja. Ob prvem stiku je bil nov, tuj in skrivnosten, jaz pa nebogljena in radovedna. Naslednjič ga gledam poznavalsko in samozavestno, poznam njegove pasti, vem, kaj ponuja in kaj le obljublja.

Isti proces doživljam vsakič znova, in prav zdaj, ob mojem prvem srečanju z Azijo, še toliko bolj intenzivno. Južna Amerika, meni tako neizmerno draga, bo vedno imela velik del mojega srca. Vseeno, da ohranim odprtega duha in vidim še kaj drugega sveta, sem za letošnje zimsko potovanje izbrala Tajsko, Laos in Kambodžo, klasično ruto, ki jo bom zaradi pomanjkanja časa prikrajšala za pripadajoči Vietnam. Ker še nikoli nisem bila na tem koncu sveta, bo moje popotovanje (s tem pa tudi tole pisanje) zagotovo vsaj nekoliko naivno in za vse azijske stare mačke bržkone prav dolgočasno. Hodila bom po vaših poteh in zagotovo obiskala marsikaj, čemur bi se vi na daleč izognili, se na prvo žogo navduševala nad stvarmi, ki ležijo kje drugje večje, lepše in boljše, v nebo kovala, kar vi brez pomisleka zavržete.. a naj vas to ne zmoti, kajti tudi mene ne bo.

Bangkok me je pričakal vroč, soparen in precej hektičen. Po precej zmedenem urniku spanja v zadnjih dneh sem si zmogla za začetek privoščiti zgolj kratek večerni ogled šlager turistične "must see" ulice Kao San, da sem se začenjala vživljati v sceno.



Še dobro, da sem sobico v hostlu delila s petimi pubeci iz Južnoafriške republike, ki so se vselili hkrati z mano in trpeli za podobnimi jet-lag simptomi, tako da smo nespečnost preganjali s kar posrečenimi zgodbicami in se valjali od smeha nekje do zjutraj, ko je bilo treba vstati za prvi silni izlet. Ni razloga, da bi človek odlašal in se predajal lenobi, saj ga ta še kako rada sama ujame, še posebej takole neprespanega. Rezervirala sem si torej še eno disneyland uvajalno dogodivščino - paketek plavajoče tržnice, most na reki Kwai in tempelj tigrov. Troje sem si na daleč ogledala že doma in ker znajo Tajci vse skupaj smiselno zapakirati v enodnevni in precej ugodno poceni izlet, sem se odločila, da se kar prepustim varnemu vodstvu (in spanju v kombiju..). Še posebej, ker bi bil solo transport kar logističen zalogaj.

Zgodba s tigri - za turiste - gre takole: pred cca 20 leti je na tempelj menihov naletel zablodel in precej bolan tiger, ki jih je sicer na širšem območju zahodne Tajske kar precej. Menihi so ga pozdravili in tako se je žival odločila ostati pri njih. Ne dolgo pozneje so domačini, vedoč za opisano ozdravljenje, v tempelj prinesli majhnega nebogljenega mladička, kateremu so divji lovci ubil mamo. Od tukaj naprej so si zgodbe bolj ali manj podobne, tigrčki so začeli prihajati, iz takšnh ali drugačnih razlogov, menihi so z njimi lepo ravnali in dober glas se je razširil okoli. Danes jih tam ždi nekaj deset, marsikateri med njimi se je v templju rodil in odrasel, ves čas v bližnjem kontaktu z ljudmi. Dopoldanske ure so namenjene hranjenju in dresuri, popoldne pa se tempelj odpre za javnost. Tudi menihi niso več, kar so (ali pa - naj bi..) bili, obnašajo se komercialno - in kaj bi lahko bil boljši biznis od nekaj apatičnih tigrov, po katerih se lahko vesimo turisti. Veliko je mogoče prebrati o razlogih, zaradi katerih so tigri tako mirni, tudi o drogiranju se govori. Dejstvo je, da turistične urice preživljajo na verigah, krajših od dolžine svojih teles, in če bi bila sama na njihovem mestu, bi verjetno vse skupaj doživljala vsaj enako resignirano. Kakorkoli že, tigri so tam, mogoče jih je videti od blizu, jih celo božati in če bo 600 bathov po glavi, kolikor znaša "obvezna prostovoljna donacija", kakšnega tigra ozdravila ali mu olajšala življenje, naj jim bo. Meni so tigrčki všeč in ker nimam pav veliko priložnosti za bližnja srečanja, vzamem, kar se mi ponuja.



Včeraj sem pot nadaljevala v Ayutthayo, dobro uro z vlakom oddaljeno za pol Ljubljane veliko mestece na otoku, obdanem s tremi rekami. Nekoč prestolnica cvetočega tajskega cesarstva, se je po dveh letih napadov morala predati Burmi in kasneje svoj primat prestolnice Bangkoku. O boljših časih priča nekaj lepo ohranjenih razvalin, v katerih danes hranijo pepel treh tajskih kraljev, prvič pa sem si prav tam sezula čeveljce in pokleknila tudi pred velikim zlatim Budo.



Nočni bus (ki se pač v ničemer ne more meriti z mojimi dragimi cama in ejecutivo busi iz Argentine in Čila..) me je po dvanajstih urah pripeljal na sever, v Chiang Mai, soba v hostlu za tri evre na noč pa me je zjutraj tudi že gostoljubno čakala. Jutri začnem s tečajem tajske masaže, kajti poleg trekov v džunglo, ki jih bom prihranila za Laos, so prav najrazličnejši tečaji tisti motiv, ki večino popotnikov pripelje v to še kar simpatično mestece. Prejle sem ujela še nedeljski semenj na sosednji ulici, polnega najrazličnejšega barvitega kiča, ki sem se mu vsled komoditete uspela upreti (ni ga čez lahek in napol prazen ruzak.. :)) božanske dišave na gurmanskem oddelku pa so me le premamile, da sem tokrat prvič poskusila tudi "street food". So far, so good, pišem kakšne tri ure kasneje, naložim še te zadnje fotke in se odpravim spat.

Še po pokal, medalje in rdeč genakerček

Vsaka poštena regatna sezona si zaključi dostojno zaključno slovesnost s podelitvijo nagrad najboljšim ekipam. Že tradicionalno smo se zbrali v naši postojanki v Knafljevem prehodu in Asova ekipa nas je tudi letos lepo pogostila. Sproščeno prijateljsko vzdušje vročih (jadralskih) debat in ambicioznih idej za prihodnje leto je prekinil le uradni del slovesnosti, ko sta si mikrofon izmenjala glavni organizator letošnjega Jix & SSC pokala Jože - ter Ažo, ki je v razredu Seascapov za prihodnje leto napovedal še številčnejšo udeležbo ter dve dodatni regati – eno na Velenjskem in drugo na Vrbskem jezeru. Tudi Jože je izrazil zadovoljstvo ob tako uspešno izpeljani prvi skupni sezoni in seveda napovedal še boljšo prihodnjo. Medalje so se zasvetile na ponosnih prsih zmagovalcev, pokali pa danes tudi že stojijo na častnih mestih. Najboljši v razredu Seascape smo odšli domov tudi z bogatimi nagradami – Vuk s ščitnikom za vinč kobilice, Igor z zaščitno prevleko za jambor, midva pa celo s še kako potrebnim novim rdečim genakerčkom.

Jože se je za predano fotografiranje skozi celo regatno sezono zahvalil našemu fotografu Mihi Mačku (ki je za fotoaparat prijel tudi tokrat) ter Urši Drofenik, ki je fotografirala zadnjo, deževno regato. Zahvala je bila namenjena tudi sodnikom Andražu Koželju, Janezu Kuntariču in Bojanu Galetu.

Prijetno nas je presenetil prihod našega dobrega prijatelja, legende hrvaškega jadranja Tometa Bašića, pri katerem se je na regatnih treningih kalilo že veliko slovenskih jadralcev, tudi udeležencev našega pokala. Pogovori z njim so vedno zabavni, zanimivi in poučni, tako da mu sogovornikov tudi tokrat ni zmanjkalo.

Pred nami je nekaj mirnejših mesecev, ki jih bodo nekatere ekipe namenile počitku in druge zimskim treningom, zadnji vikend v marcu pa se spet srečamo na vodi :))

Mala punca na veliki barki

Pogovor z Ažom je potekal približno takole:

Ažo: Offshore je zakon. Ga kar malo pogrešam. Še dobro, da grem čez nekaj dni na Malto, na Middle Sea. Na Ericssona, prva generacija VOR 70 ft bark, E1. Posadka bo delno tudi slovenska, jaz pa navigator.

Jaka: Wauuu, huda barka!! Pa tudi fajn regata, ti privoščim! Jaz tudi pogrešam veliko morje. Lani in predlani ob tem času smo načrtovali jadranje v južni Ameriki, letos pa iz tega ne bo nič. Se pravi, Piranski zaliv na skejpu. Saj je fajn, ampak vseeno.. moje srce pripada širokim obzorjem :)

Ažo: Zakaj pa ne bi šla na transfer našega Ericssona nazaj z Malte v Trst? Lahko vprašam Toša, če ima še kakšno prosto mesto v posadki.

Eno mesto je še bilo in ostalo je zgodovina. Pa sem dobila svoj letošnji "offshore", in to kakšnega!! :))

Tale zapis težko ne bi bil "babji". Ob velikih jadrih in velikih vinčih se pač vznemirim. Naj uvodoma dodam, da Toš ni bil najbolj navdušen nad Ažovo idejo. Naj tega ne vzamem osebno, ampak žensk na barki res ne mara. Nisem vzela osebno, pa je šlo. Ah ja.. Je jadranje - ali samo slovensko jadranje - mačističen šport?


Precej neprespani (ne samo jaz.. ;) smo zadnji oktobrski petek dopoldne zapustili Valeto v toplem, skoraj poletnem soncu in blagi sapici. V ekipi, poleg mene - turistke - še šefe Toš, pa Alek in Corrado ter Damjan, Tit, Luka in Tim. Prvi trije pro jadralci, ostali fantje že kdaj prej na tej barki, tudi na transferju, vedno v blagem vetru. Jaz prvič na tako veliki in regatni, če odštejem ogled na pomol privezane Pume lani v St. Petersburgu, kar pa težko štejem kot resno jadralsko izkušnjo.
Toš nas je razdelil v dve skupini po štiri. Damjana, Corrada, sebe in mene v eno, ostale v drugo. Skupini sta se menjali na štiri ure, dan in noč: vsak član po eno uro na krmilu, ostali trije za dobro voljo na palubi. Druga skupina vmes prosto, beri - spanje. Manevre smo delali vsi.


Najprej je bila barka zame samo neoseben, zelo tehničen kos. Zunaj velika in polna sistemov, s katerimi še nikoli prej nisem rokovala. Recimo - grinder, na prestave. Prva, druga, do četrte. Kako naj ostanem hladna ob grindu na prestave?? Pa "panic button" na tleh pri krmilu, ki sprosti hidravlični vang. Oh, kako fancy.. Nagibna kobila, "daggerboardi", jadra, ki jim ne vem imen - A0, A1, A2, J1, J2..., uporabna po natančno določenem polarnem diagramu, krmarjenje glede na vpadni kot vetra (in nikakor ne po mojem prefinjenem Seascape občutku.. ;)) cifre, cifre, cifre... notri pa črna, minimalistična, asketska in v svojem kaosu povsem urejena. Kmalu tudi domača in prijetna. Zakaj bi imela karkoli več, če ima vse?




Začeli smo zelo udobno. Nekaj vozlov vetra, pa smo se lepo peljali. Jaz na manevrih običajno na krmilu, kajti ta del sem nekako obvladala, vsaj v vetru do 15 vozlov. Od krmarke na skejpu do krmarke na VOR 70 v enem letu, pa če to ni nobel :))
Za karkoli drugega sem bila, resnici na ljubo, precej neuporabna. Namreč - tole res ni običajna barka. Vsi smo vajeni vožnje avtomobilov, a se najbrž ne bi znašli v formuli 1. Je kot avto, ampak v bistvu niti ni. Ta barka je F1 na vodi. Sistemi so, konceptualno gledano, seveda enaki kot drugje. Izvedba in rokovanje z njimi pa ne. Zdaj tudi iz prve roke razumem, zakaj na VOR-u ni več ženskih posadk. Ne predstavljam si žensk, sposobnih tako surove moči, kot jo za najbolj enostaven manever zahteva ta jadrnica. Nekoliko lažje zdaj lahko razumem tudi Toša. Če na barki ne moreš uporabno sodelovati, si pač odveč. In ženska je - kakor težko priznam - na takšni barki vedno nekoliko bolj odveč kot moški član. Izključujem seveda vrhunske krmarke in navigatorke.

Do Otranta smo se peljali v blagem vetru, noč in dan sta se lepo zamenjala, kot urica je tekla tudi menjava naših posadk. Jadransko morje nam je prineslo tudi naraščajoči jugo, ki so ga že nekaj dni napovedovali vremenski modeli. Štraorca, ki je našo izmeno vrgla iz popoldanskega dremeža, je bila tisti prelomni trenutek, ki je napovedal bližajočo se resnost situacije. Veter je počasi jačal do tridesetih vozlov in se zaganjal tudi čez, vozili smo najmanjši (pa še vedno nekaj čez 200 m2 velik) genaker in polno glavno jadro in delali norih 24 vozlov hitrosti. "This is not a friendly boat", je komentiral Corrado, ko so za krmilo lahko prijeli le še on, Alek in Toš, mi pa smo se pred prihajajočo nočjo previdno pripeli na "life line" in z velikimi očmi gledali v inštrumente, vedno večje valove za nami in vodo, ki je brzela mimo nas.



Od trenutka, ko je Toš odredil spuščanje genakerja do vezanja v Visu je minilo nekaj ur, ki so minile kot minute. Vmes smo se na premcu bojevali z genakerjem, ga že skoraj potegnili dol in zbasali v podpalubje, ko nam ga je močan reful spet odnesel, na srečo brez zapletov v po palubi ležečo škoto, ki se je vrtinčila med našimi telesi.. da je vmes padla noč in da so nas zalivali valovi, kot na pravi VOR regati, spada zraven.. potem nam je odneslo pokrov podpalubja, ki ga je Luka na srečo uspel ujet. Razneslo je pokrov vinča.. odbilo kompas.. se zataknilo glavno jadro.. se poslovili od genakerja.. kot vedno, ko je najmanj treba, se zaplete vse. Na srečo smo bili vsi skupaj dovolj prisebni, fantje pa tudi dovolj vešči, da smo po nekaj napetih urah varno pristali v Visu, barko zvezali na pet muringov in ob štirih zjutraj zaspali kot ubiti.



Ponedeljek je bil namenjen počitku in čakanju, da jugo oslabi. V viškem zalivu, zaprtem za jugo, ga je bilo krepko čez trideset vozlov. Corradu se je mudilo na naslednji transfer in nas je popoldne zapustil. V torek zjutraj se je vreme umirilo, začelo je deževati in bil je čas za mirno izplutje domov.

Zaključek: vstajanje vsake štiri ure, pašta in naslednji dan, za spremembo, spet pašta, pa zibanje na valovih juga, dež in ostala voda povsod okoli nas in celo zelo omejena osebna higiena me niso pretirano vznemirjali, hitro sem se prilagodila špartanskim razmeram. Že v južni Ameriki, ko smo približno tisoč milj prepluli samo trije, z dvema vmesnima postankoma, se mi je zazdelo - in zdaj vem zagotovo: offshore mi ugaja. Pot si lahko vzamem za cilj in komoditeto moje vsakdanjosti brez težav (vsaj za nekaj časa..) zamenjam za vznemirjenje življenja na barki. Še toliko raje na jadrnici, ki sem ji dorasla, ki jo razumem in znam z njo vsaj približno upravljati, kar tokrat seveda ni bil primer. Bila pa je to zame neprecenljiva izkušnja; priložnost jadrati na VOR barki dobijo le redki in kot ne bom nikoli pozabila, kako so se po devetih mesecih plovbe okoli sveta VOR barčice v rumeno-oranžno-lila odtenkih zgodnjega jutra lani junija približevale St. Petersburgu - ne bom nikoli pozabila naše tokratne noči in tudi ne juter pred in po njej.




Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih/MaltaTrstNaE1#

Barcolana 2010

Prvi Jix & Seascape Cup je naš

Po dolgem, vročem poletju smo vsi skupaj že komaj čakali na zaključno, sedmo regato Jix & Seascape pokala. Da je poletja nepreklicno konec, je bilo jasno že nekaj dni pred regato, a smo vseeno upali na nekoliko prijaznejše vreme. Sobotno jutro nas je v Izoli pričakalo z burjo med 15 in 20 vozli, močan dež, ki je medtem zalival Ljubljano (menda ga je ta vikend padlo povprečno celo 300 litrov na m²), pa je izdatno močil tudi prizorišče naše zaključne regate. Organizatorji in sodnik Andraž Koželj so zaskrbljeno gledali v nebo, Justini v Kopru čakali na znak za premik v Izolo, med prvouvrščenima ekipama Seascapov - Lukatom, Tomažem in Igorjem - in nami pa je ob vročih kakavih in blagem taktiziranju naraščala napetost. Še toliko bolj, ker so zaradi močne burje (na oceanografski boji pred piransko punto so izmerili sunke do 30 vozlov) preostali Seascapi, ki bi morali v Izolo iz Portoroža pripluti po vodi, že takoj zjutraj odpovedali svojo udeležbo.


Vreme nam je na letošnjih regatah dobro služilo, zato bi bilo nepošteno, da bi se ob prvih nekoliko slabših pogojih vdali brez boja. Nenazadnje so razmere, v katerih smo jadrali v soboto, za marsikoga bolj pravilo kot izjema, tako rekoč običajno lep jadralski dan ... Oziroma, kot bi rekel naš jadralski guru Tome - "sve su to uvjeti za jedrenje" :) Odločitev je padla, regata bo. Na regatnem polju so se začeli ogrevati Justini Target 10 Lumba Baloh Match Race Teama, ki je imel skupno zmago tako rekoč že v žepu, pa Blue Sardina, Peter R in Scorpio Rosso. Na žalost sta se vznemirjenju deževne in vetrovne regate odpovedali ekipi Pile in Lucy in the Sky in tako ostali prikrajšani za nekaj adrenalinskih trenutkov na vodi, pa tudi za kakšno dragoceno točko, ki je Pili zmanjkala za uvrstitev med najboljše tri.


Prav tako se je »match raceu« z našo ekipo Crvenkape, ki je pred zadnjo regato vodila za eno točko, v zadnjem trenutku odpovedala ekipa Mojce 13. Bil bi to napet dvoboj, zmagovalec te zadnje regate bi bil namreč tudi skupni zmagovalec pokala. Eden od razlogov, zakaj imam naše jadranje tako rada, je tudi energija med nami. Najprej prijateljsko kramljaš, skupaj analiziraš situacije, si svetuješ in pomagaš, da bi se le nekaj trenutkov kasneje lahko na regatnem polju pomeril na nož.

Zunaj je lilo, z Maretom sva Lukatu, Igorju in Tomažu priskočila na pomoč pri sestavljanju barke.. Vseeno, fantje so se tik pred zdajci odločili deževno soboto preživeti nekje bolj na suhem in nam s tem predati tudi letošnji pokal. Veseli skupne zmage, a nekoliko razočarani nad zadnjim podarjenim in ne prisluženim uspehom smo si z Maretom in Mitjo segli v roke. Je ta zmaga zdaj kaj manj vredna? Zagotovo je vsaj manj sladka. Tolažim se s tem, da smo zanjo delali celo sezono, da so do nje vodili številni dobro odpeljani plovi. In da je v soboto deževalo tudi na nas.
Luka in Tomaž, pa tudi nekateri drugi udeleženci letošnjega Seascape pokala, so veliko boljši in bolj izkušeni jadralci od naju, zato si ne delava utvar. Tudi poraz proti njima in skupno drugo mesto bi si štela za velik uspeh.


Naša barka je bila v vodi, pred nami deževni transfer do Pirata, regatno polje pa ravno na poti :)) Kot edini Seascape smo se zato vseeno pojavili na štartu in odpeljali častni plov, prvič v letošnji sezoni z Maretom za krmilom. S petnajstimi vozli in genakerjem smo lovili ravnotežje med valovi.. in uživali.


Med Justini ni bilo presenečenj, Target z Žigo na krmilu je suvereno zmagal oba plova (2 točki) pred Blue Sardino in Semikom (5 točk) ter barko Peter R Aleša Smokvine (5 točk). Žal je Scorpio Rosso v prvem plovu štraorcal, nato reševal človeka iz morja in potem zapustil regato, tako da so se v drugem, zadnjem plovu, pomerile samo tri jadrnice.


Naš prvi SSC Cup je tako za nami, čaka nas samo še zaključna fešta enkrat novembra :) Midva pa že trenirava za drugo leto.. :)

Za celoletno predano fotografiranje se zahvaljujem Mihi Mačku. Fotke z zadnje regate je naredila Urša Drofenik. Več fotk in rezultati so na www.jix.si