Velikonočno jadranje in prva solo Seascape avantura

Človek se na prijetno in udobno hitro navadi in tudi nama prvih nekaj vikendov jadranja v Dalmaciji, pod budnim Tometovim (in njegovih fantov) očesom ni bilo prav nič odveč. Za velikonočne praznike pa sva z Maretom v Vrsarju jadra na Seascapu prvič razvila sama.

Prvi dan je bilo vetra zgolj za občutek, komajda se nama je napolnil genakerček, tako da se nisva naužila posebnih jadralskih radosti, je bilo pa prijetno toplo in bila sva na vodi, prvič sama in z dragim vrsarskim morjem okoli naju.



V nedeljo naju je obiskal prijatelj Marko, sicer izkušen jadralec, veter pa je bil le malo pogumnejši kot dan prej. Ker je ves čas obračal, smo si ga lahko pogosto privoščili v krmo in z genakerjem dosegli hitrost dneva 5 kts ter naredili kakšnih 30 milj. Zelo na izi jadranje, sladkano z izvrstno velikonočno potičko Maretove mame, prav praznično :))






V ponedeljek zjutraj je Mare proučil vetrne modele. Slovenski in hrvaški Aladin sta se strinjala okoli napovedanih 5-10 vozlov burje, ki naj bi popoldne padla, le Windguru je napovedal kakšen vozel več, a nič dramatičnega.

Brez večjih skrbi in popolnoma prepričana v lastne sposobnosti sva se po šolsko (in tudi blazno ponosna nase) izmotala iz priveza in elegantno izplula le na flok (še vedno nimava motorja). Takoj v prvem zalivu (za domačine - u vali :) sva nameravala razviti še glavno jadro, pa naju je že med manevrom dvigovanja reful položil na bok.. Začudena nad močjo tokratnih desetih vozlov sva se odločila, da počakava na napovedan padec vetra ter ponoviva vajo. Pol ure kasneje je pihalo 20 vozlov, dobro uro kasneje so imeli refuli 30 kts..

Do tukaj sva, večino časa položena na boku upajoč, da naju naslednji reful ne bo prevrnil, še vzdrževala vsaj navidezen nivo optimizma v smislu "uauu, kako noro jadranje, hudooo".. Nobeden ni želel glasno izraziti tesnobe, ki se naju je pospešeno lotevala, nenazadnje bi o takšnem trenutku slabosti lahko govorile še generacije.. Menjala sva se na krmilu in se krepko trudila obdržati barko na meji orce; da ne bi dobila ponavljajočih se močnih refulov vetra preveč v bok, kar bi naju zagotovo prevrnilo, pa hkrati ne zavila preveč v orco, kar bi se končalo z vetrom iz druge strani in nekontroliranim obratom. Še vedno se natančno spomnim trenutka resnice, ko sva si morala priznati, da veter ne bo padel, nsprotno - da je iz minute v minuto močnejši. Kakšen zoprn občutek nemoči. Še precej nevešča rokovanja s tako majhno in občutljivo barko v tako močnem vetru nisva imela prav veliko možnosti, saj je situacija postala popolnoma neobvladljiva. V orco, ki bi naju pripeljala v domač zaliv, zaradi premočnega vetra nisva več mogla, krma naju je vodila stran od obale.

Ni nama preostalo drugega, kot da zrolava flok in ker se v takšnih, najbolj neprimernih trenutkih, še najraje kaj pokvari ali zaplete, se je seveda tudi tokrat; zunaj nama je ostalo slabega pol metra floka, kar je zadoščalo za hitrost 6 vozlov v krmo, proti Italiji. V tem trenutku sva se žal morala strinjat, da je čas, da dvigneva telefon in aktivirava akcijo. Elvisa sem prosila, če fante iz marine prosi za vleko, medtem pa se nama je že približala italijanska jahta, ki se je odzvala mojemu mahanju, ujela vrv in naju varno privlekla v marino.



Gospoda rešitelja sva v znak hvaležnosti povabila na pijačo, ki se je veliko ur kasneje končala z obliznjenimi prsti po odlični večerji. Ne samo dobrega srca, ampak tudi izredno zanimivih življenjskih zgodb sta sprejela vabilo, da se še kdaj srečamo, če ne v Vrsarju pa v Ljubljani ali v kateri od kornatskih konobic.



Iz dogodivščine, ki se ji zdaj le prizanesljivo nasmehneva, čeprav nama je bilo v danih trenutkih krepko manj do smeha, sva se nekaj malega naučila. Če nič drugega, da je ni zanesljivejše vremenske napovedi od bark, ki v gosjem redu plujejo v marino ravno takrat, ko imaš ti namen izpluti..

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih pod "Velikonočno jadranje".

Najin Seascape izplul!!!!

Kar dolgo je trajalo, da sva se z Maretom odločila. Jadranje da ali ne ni bilo vprašanje, sva pa imela več dilem z natančno definicijo najinih želja, ambicij in pričakovanj ter posledičnim izborom barke.



Za potovalne jadrničke ranga desetih metrov in več se nikoli nisva resno zanimala, ne samo iz finančnih, ampak tudi iz praktičnih, če ne celo načelnih razlogov. Tovrstnih jadranj se sicer oba veseliva; največkrat gre za počitniške variante, ko se v lahnem vetriču prekladamo iz enega v drug romantičen zalivček, pomožnosti s kakšno dobro ribarsko konobico v bližini, ali pa vsaj z dolgimi plavutmi in puško, dobro skrito nekje v podpalubju. Seveda imajo tudi tovrstna jadranja svoj neustavljiv šarm in se jim nisem pripravljena kar zlahka odreči, le da zelo redko ponudijo kaj jadralskega adrenalina - za sabo pa potegnejo večno iskanje ekipe in nezanemarljive stroške. Odkrito pa rada priznam, da je v pravih vremenskih razmerah in s pravo ekipo jadranje na tovrstnih barkah čisti užitek, le žal preredko nam je dostopen :)



Pravo stvar sva si z Marčijem zato zamislila kot nekaj malega in mobilnega, da se nama ne bo treba zavezati določeni marini in da jo bova lahko sama sestavljala in vozila okoli; z dobrimi, še raje pa odličnimi jadralnimi lastnostmi; dovolj enostavno, da bova lahko z njo sama rokovala in dovolj zahtevno, da se bova od nje še nekaj časa učila; barčico, s katero bova imela veselje tudi na regatah in ki nama bo hkrati nudila mehko ležišče, če si bova zaželela vikend izleta. Vse to za primerno ceno. Kadar si človek zaželi veliko glasbe za malo denarja, ponavadi potegne kratko, kadar pa si zaželi celo nekaj med seboj izključujočih si pogojev, je rezultat jasen. Tudi nama je kar nekaj časa kazalo, da bova morala pristati na nekakšen meni zelo nepriljubljen kompromis, ob katerem sem potem vedno vsaj malo nezadovoljna, pa se je na koncu le izkazalo drugače.



Maretov sošolec iz srednje šole Andraž Mihelin, v jadralskih krogih znan kot Ažo, je po uspešni karieri na jadrnici mini 6,5m, s katero je sam v regati Transat preplul Atlantik, skupaj z jadalskim in Transat kolegom Kristianom Hajnškom, francoskim jadralcem Samuelom Manuardom in hrvaško jadralsko legendo Tometom Bašićem razvil barko Seascape 18 (SSC), ki že postavlja na noge tudi svoj razred. Jadrnica je velika 5,5 metrov in - verjeli ali ne - izpolnjuje tako rekoč vse najine želje.



Komaj nekaj ur po prihodu iz južne Amerike sva tako z Maretom zapela prikolico in oddrvela proti Murterju, eni od jadranskih Seascape postojank.
Do takrat sva na SSC preživela natančno dve prejadrani uri in pol, obe pod budnim Ažovim očesom, ko sva si privoščila dve testni jadranji. Zakaj bi torej izgubljala čas z navajanjem na barko, če pa je bila glavni dogodek tistega murterskega vikenda pravzaprav SSC regata. Tako kot midva so bile na srečo tudi ostale ekipe večinoma nevešče rokovanja z novo barko, prva serijska je bila narejena lanske jeseni, zato so nam vsem prijazno dodelili profesionalne krmarje. Midva sva jadrala z odličnim hrvaškim jadralcem Šimetom Stipanićevim, prav tako udeležencem solo regate čez Atlantik Transat, o svoji dogodivščini pa je napisal tudi knjigo "Ocean i sam" in posnel dokumentarni film.



Prvi dan regate je bilo vetra ravno prav malo, da smo se lahko v miru spoznali z barko (čeprav smo bili tako midva z Maretom kot Šime po stari navadi zelo tekmovalno razpoloženi).







Zato pa je v nedeljo zapihalo do 18 kts in naše ambicije so dobile krila, naše barke pa poleg glavnega jadra in floka za z vetrom tudi ljubke genakerje, vse pač za zmago! Edini genakerček v barvi je bil najin živo rdeč, ki je botroval Maretovi domislici partizanskega imena najine barke - Crvenkapa. Ker je bil Šime v nedeljo zadržan, sva jadrala skupaj s Štibro in v navalu zmagovalnega zanosa, v tistem plovu smo namreč vodili, uspeli celo nekoliko preveč nagniti barko :)



Temu naj bi se sicer reklo ognjeni krst, pa je bil za nas - in predvsem za Marčija - bolj vodeni krst, saj je stal v morju do kolen. Seveda se nismo vdali, že nekaj sekund kasneje smo jadrali naprej na polno, na cilj pa seveda prišli za prvouvrščeno Ažotovo ekipo.







V naslednjih dveh vikendih sva se udeležila še ene regate in treninga regatnega jadranja, obojega pod vodstvom Tometa Bašića, enega najboljših jadralcev na svetu, trenerja ekip na America's Cupu in enega redkih, ki se lahko pohvali tudi z vodstvom v match racih proti Russlu Couttsu.





Barčico ta konec tedna peljeva v Istro, kjer jo bova privezala v Poreču oziroma v Vrsarju, potem pa začneva zares. Ne morem povedati, v kakšno veselje nama je in kako vneto nagrajuje najine dobre zamisli, a s prav enako skrbnostjo tudi kaznuje vse najine (zdaj še preštevilne) napake.

Objavljene fotke sta prijazno odstopila prijatelja Ana Lukanc, piarovka projekta Mini Transat in Seascape 18 ter fotograf Bor Dobrin, obema se lepo zahvaljujem :)

Povezave:
www.seascape18.com
www.nautica-portal.com/forum/index.php?topic=91.0

Nasca iz zraka in Lima pred odhodom domov :))

Po celem dnevu vožnje iz Cusca (vzela rent-a-car, ovinkasta cesta, padajoče kamenje-skale na cesti, vmes sneg in taka megla, da sem na desni strani, nagnjena skozi odprto okno, komaj še videla desni rob ceste :)) sva zvečer le prišla v Nasco. Mesto je podrto, ampak simpatično. Sicer pa - nisva prišla zaradi mesta, prišla sva zaradi slavnih, v puščavski pesek in kamenje vrisanih linij najrazličejših oblik, vidnih samo iz zraka.

Nisem čisto verjela, da jih bom kdaj res gledala iz zraka, čeprav sem o tem sanjala že leta nazaj, ko sem brala Danikenovo knjigo z divjimi teorijami o risbah kot letališki platformi za prihod vesoljčkov. Težko bi rekla, da sem med slikami opic, kondorjev, astronavta, drevesa, roke, krogov, trapezoidov in še marsičesa lahko prepoznala recimo kakšen "RWY 31", ali pa "holding point foxtrot" :)) Pa saj tudi towerja ni bilo nikjer, razen turistom namenjenega miradorja, s katerega sva se povsem očarana zazrla v prva dva v pesek vrisana lika.

Konsenz glede ogleda likov iz zraka sva z Borom sprejela soglasno. S štirisedežno Cessno 172 in pilotom, ki je imel med vzletom kar nekaj opravka tudi z zakrilci, ki nikakor niso hotela nazaj na svoje mesto, in ki se (v skladu s psihološkim profilom pilotov :)) ni mogel upreti publiki na miradorju namenjenemu low passu (je pa potem zgledno pristal :)), sva obletela kamnito puščavsko področje v neposredni bližini Nasce in si ogledala, kar so vesoljčki videli že veliko pred nama. Liki, vidni samo iz zraka, so res nekaj posebnega, pravilni, razmetani po planoti, skrivnostni.. Še danes, po številnih raziskavah, ostajata njihov izvor in pomen nejasna. Eden od nespornih highlightov te poti.

Še nočna vožnja do Lime in današnji hiter ogled mesta, ki naju ni očaralo. Mogoče sva videla preveč lepega, da bi se pustila omrežiti temu ne posebno urejenemu, velikemu in precej nevarnemu mestu.

Bor ureja še zadnje včerajšnje fotke, da z njimi pospremiva tale zadnji tekst, potem se odpraviva na večerjo in se jutri razideva. Bor gre navsezgodaj v Miami, jaz pa popoldne domov.

Še enkrat hvala vsem, ki ste zvesto spremljali najine dogodivščine in kaj vzpodbudnega tudi pripomnili :)) Za nama je nepozabno potovanje, ki se s tem zaključuje, seveda ne brez želja in odličnih idej za naslednja :))

V petek pa dalje na Murter, kjer bova z Maretom splovila najino prvo barčico.
www.seascape18.com
Poročilo sledi!!

Iz La Paza mimo jezera Titicaca na Machu Picchu

Iz La Paza sva se mimo jezera Titicaca odpravila na severozahod, proti Peruju, končni destinaciji najinega potovanja. Lepot slovenske dežele (raz)vajeno oko se težko navduši le nad velikim in visoko ležečim jezerom (jezero Titicaca (3820 m) ni niti najvišje ležeče jezero na svetu niti ni najvišje plovno ležeče jezero na svetu – kot ga nadebudno promovirajo nekatere turistične agencije). Pokrajina je lepa, jezero veliko (230 km dolgo in 97 km široko), a na naju žal ni naredilo posebnega vtisa. Najbrž je k nekoliko slabi energiji še najbolj pripomoglo dejstvo, da je bila vasica Copacabana in izlet na otok Isla del Sol, ki ga tržijo kot zibelko inkovske kulture (v resnici pa pokažejo le stopnice, ki naj celo ne bi datirale v inkovsko obdobje), najina daleč najbolj neprijetna turistična izkušnja. Seveda sva bila na celotni poti ničkolikokrat soočena z bolj ali manj “turističnimi” kraji in ponudbami, pa vseeno je bil odnos domačinov nekako v mejah normalnega izkoriščanja turističnih denarcev. Že tukaj, še veliko bolj očitno pa na izletu na Machu Picchu, pa sva se počutila le kot zadnji turistični ovčici. Domačini, predvsem tudi otroci, na vsakem koraku agresivno prodajajo svoj ceneni kič, in ko ga še tisočprvič prijazno zavrneš, slišiš za svojim hrbtom nesramno pošiljanje “tja”. Za ukradeno fotko pa kamen v glavo. Res neprijetno.

Titicaco sva zato vzela zelo na hitro in se z nočnim busom odpravila naprej, v Peru. Na meji tokat ni bilo zapletov, le pot z dvakratnim prestopanjem do Cusca se je do petih zjutraj neskončno vlekla.
Cusco (cca 320.000 prebivalcev) je bil v boljših časih resnična zibelka inkovske civilizacije in najpomembnejše perujsko mesto. Ko mu je primat pomembnosti po prihodu Špancev prevzela Lima, je mesto začelo izgubljati na pomenu in počasi stagnirati. Danes najbrž v njem ne bi bilo ne lepo urejenega centra, ne nadležnih prodajalcev in ne hord otepajočih se jih turistov, če ne bi leta 1911, v spremstvu domačinov, razvalin bližnjega mesta Machu Picchu slučajno odkril angleški zgodovinar Hiram Birgham, iščoč neko povsem drugo “izgubljeno mesto”, Vilcamambo.

Zanimivo je, da MP baje ne omenja niti eden od številnih zapiskov španskih zavojevalcev, kar daje slutiti, da je Špancem mesto v odročni dolini, na vrhu strmega hriba, ostalo skrito. Čeprav so ga od ponovnega odkritja pred skoraj stotimi leti natančno študirali številni zgodovinarji in arheologi, pa njegov pomen do danes ostaja uganka. Nekateri menijo, da je mesto nastalo kot skrivno zatočišče inkovske kulture pred agresivnimi Španci, druge teorije dokazujejo, da je bilo mesto v času španskega zavojevanja že izumrlo, tretje, da je bil MP prebivališče inkovskih vladarjev in v času Špancev že zapuščeno, četrti ga opisujejo kot verski oziroma obredni center, še najbolj zaradi nekaterih astronomsko natančih postavitev kamnov oziroma stavb.

MP dnevno obišče 2500 turistov, zato se za zmanjšanje na 500 oseb že nekaj let obupno prizadeva predvsem Unesco, zaenkrat še brez uspeha. MP velja za najpomembnejšo južnoameriško turistično destinacijo in za “must see” vsakega obiska Peruja in bližnje okolice. Temu primerno naduto se obnaša tudi lokalna turistična skupnost.

MP leži v povsem odročni dolini, cca 100 km oddaljeni od Cusca, ki je približno do polovice dosegljiva tudi po cesti, od polovice naprej pa samo še z vlakom. Obstajata dva vlaka, eden z nazivom “backpackers” in drugi “vistadom” za nekoliko petičnejše goste. Za oba je treba karte kupiti najmanj dan vnaprej na postaji, kjer se blagajna mirno zapre ob petih popoldne (ne da bi o tem kje kaj pisalo). Midva sva jo zamudila za pet minut in ostala brez. Edina varianta (razen nakupa celotnega agencijskega aranžmaja, ki pa ga prav tako ne moreš dobiti za dan vnaprej) je bila tvegana; vstati ob štirih zjutraj, biti 4.45 na postaji in upati, da sta prejšnji dan ostali neprodani še dve karti. Lahko si je predstavljati, kako sva izgledala (in katere besede dva uporabljala :)), ko sva se nekaj pred peto postavila v vrsto na štacionu.. in dobila dve karti v eno smer; oba vlaka za nazaj sta bila razprodana. Spet sva se odločila za preverjeno varianto "no risk no fun" in se vsedla na vlak. Takoj po prihodu v štiri ure oddaljen Aguas Calientes, izhodišče za 8 km dolgo vožnjo z minibusom na vrh hriba (še en death road.. ), sva se še enkrat postavila v vrsto, tokrat za povratni vozovnici – in po nekaj dodatnih peruanskih solih, ki so našli svoje mesto v denarnici managerja oddelka prodaje kart - imela v rokah tudi dve karti za nazaj. Mirne vesti sva se potem prepustila ogledu enega od svetovnih čudes, žal že po pol ure v konkrenem nalivu, ki ni ponehal ves dan...

MP je bil zame eden od sajtov, ki se jih nisem preveč veselila. Videla sem ga že na tisočih fotkah, gledala o njem dokumentarce, tako da sem pričakovala v najboljšem primeru le manjše razočaranje. Proti pričakovanjem – ali pa prav zato – pa me je, čeprav najbrž v eni svojih slabših, deževnih podob, impresioniral. Zame je bil precej nezemeljski, skrit na majhni planoti na vrhu prepadnega hriba, urejen, samozadosten, skrivnosten, mističen.

Še povzetek stroškov za najcenejšo varianto obiska MP:
Vlak, backpackers: 96 dolarjev, povratna vozovnica
Avtobus na vrh hriba: 14 usd
Vstopnina na MP: 35 usd
Skupaj: 145 usd

“Death Road Survivors”

Cesta med La Pazom in krajem Coroico nosi uraden naziv najnevarnejše ceste na svetu: vsak mesec je v prepade, najgloblji med njimi sega 600 metrov v globel, zgrmelo povprečno štiri do šest avtomobilov, smrtnih žrtev je bilo dvesto do tristo na leto. Najhujša nesreča se je zgodila leta 1983, ko je v prepad padel prenaložen avtobus, v nesreči je umrlo sto ljudi.

Do pred dvema letoma edina cesta, ki je povezovala kraja, je bila ozka, nekaj čez tri metre široka enopasovna makadamska pot, po kateri se je promet odvijal v obe smeri. Močno zavita hribovska cesta brez varovalnih ograj, vzpne se na višino čez 4600 metrov, prepadi, redka izogibališča in pogosta megla so bili razlog številnim nesrečam. Domačini so cesto kmalu poimenovali “death road”, nanjo pa so se odpravili le po izdatnem predhodnem priporočilu bogovom; še danes, ko je cesta zaprta za promet in jo je nadomestila nova, asfaltirana in z ograjami varovana dvopasovnica, je zla slutnja nekdanje ceste premočna; domačini se zato tudi na novi cesti priporočajo za varstvo kar obcestnim psom, saj verjamejo, da duh psa čuva tudi voznike; tako predvsem tovornjakarji in redni uporabniki zdaj veliko varnejše nove ceste vsakih nekaj kilometrov zmanjšajo hitrost in kar skozi odprto okensko šipo nahranijo obcestne pse.

Celotna nova cesta je v celoti dvopasovna, namenjena rednemu prometu in poteka po drugi trasi kot stara “death road”. Stara cesta je od odprtja nove zaprta za redni promet, postala pa je atraktiven avanturističen kolesarski izziv. Za razliko od običajnih turističnih aktivnosti, ki so popolnoma varne in prilagojene povprečnemu obiskovalcu, je spust po “death roadu” v resnici kar adrenalinski in čeprav redke, so bile žrtve tudi med nepazljivimi kolesarji. Na najino (ne)srečo se je prvi del slikovite poti odvijal v popolni megli, tako da sva bila prikrajšana za poglede v globino, verjetno pa prav zaradi tega tudi nekoliko bolj pogumna. Predvem Bor, ki baje ne kolesari prav redno, je dokazal svojo srčnost in prav enako mero kolesarske spretnosti, saj sva ga tako jaz (razumljivo :)) kot tudi najin osebni vodič Javier (manj razumljivo: Javier je bolivijski tekmovalec v downhillu :)), le težko dohajala. Ni čudno, da hudemu tempu ni mogla slediti niti njegova zadnja pnevmatika, ki jo je Javier spretno zamenjal v času, ki se ga ne bi sramoval noben mehanik na formuli ena :)

Kot uspešno preživela 3345 višinskih metrov in 64 kilometrov dolgega, čisto norega spusta, sva si na koncu prislužila majčko z napisom “Death Road Survivor”. Resnični survajverji te ceste pa so šoferji, ki so se po njej vozili redno, dan za dnem, leto za letom – in preživeli.

www.madness-bolivia.com

*****
Boštjan in Nataša, thx for the tip. To je bilo pa res amazing. Afm :))