Iz La Paza sva se mimo jezera Titicaca odpravila na severozahod, proti Peruju, končni destinaciji najinega potovanja. Lepot slovenske dežele (raz)vajeno oko se težko navduši le nad velikim in visoko ležečim jezerom (jezero Titicaca (3820 m) ni niti najvišje ležeče jezero na svetu niti ni najvišje plovno ležeče jezero na svetu – kot ga nadebudno promovirajo nekatere turistične agencije). Pokrajina je lepa, jezero veliko (230 km dolgo in 97 km široko), a na naju žal ni naredilo posebnega vtisa. Najbrž je k nekoliko slabi energiji še najbolj pripomoglo dejstvo, da je bila vasica Copacabana in izlet na otok Isla del Sol, ki ga tržijo kot zibelko inkovske kulture (v resnici pa pokažejo le stopnice, ki naj celo ne bi datirale v inkovsko obdobje), najina daleč najbolj neprijetna turistična izkušnja. Seveda sva bila na celotni poti ničkolikokrat soočena z bolj ali manj “turističnimi” kraji in ponudbami, pa vseeno je bil odnos domačinov nekako v mejah normalnega izkoriščanja turističnih denarcev. Že tukaj, še veliko bolj očitno pa na izletu na Machu Picchu, pa sva se počutila le kot zadnji turistični ovčici. Domačini, predvsem tudi otroci, na vsakem koraku agresivno prodajajo svoj ceneni kič, in ko ga še tisočprvič prijazno zavrneš, slišiš za svojim hrbtom nesramno pošiljanje “tja”. Za ukradeno fotko pa kamen v glavo. Res neprijetno.
Titicaco sva zato vzela zelo na hitro in se z nočnim busom odpravila naprej, v Peru. Na meji tokat ni bilo zapletov, le pot z dvakratnim prestopanjem do Cusca se je do petih zjutraj neskončno vlekla.
Cusco (cca 320.000 prebivalcev) je bil v boljših časih resnična zibelka inkovske civilizacije in najpomembnejše perujsko mesto. Ko mu je primat pomembnosti po prihodu Špancev prevzela Lima, je mesto začelo izgubljati na pomenu in počasi stagnirati. Danes najbrž v njem ne bi bilo ne lepo urejenega centra, ne nadležnih prodajalcev in ne hord otepajočih se jih turistov, če ne bi leta 1911, v spremstvu domačinov, razvalin bližnjega mesta Machu Picchu slučajno odkril angleški zgodovinar Hiram Birgham, iščoč neko povsem drugo “izgubljeno mesto”, Vilcamambo.
Zanimivo je, da MP baje ne omenja niti eden od številnih zapiskov španskih zavojevalcev, kar daje slutiti, da je Špancem mesto v odročni dolini, na vrhu strmega hriba, ostalo skrito. Čeprav so ga od ponovnega odkritja pred skoraj stotimi leti natančno študirali številni zgodovinarji in arheologi, pa njegov pomen do danes ostaja uganka. Nekateri menijo, da je mesto nastalo kot skrivno zatočišče inkovske kulture pred agresivnimi Španci, druge teorije dokazujejo, da je bilo mesto v času španskega zavojevanja že izumrlo, tretje, da je bil MP prebivališče inkovskih vladarjev in v času Špancev že zapuščeno, četrti ga opisujejo kot verski oziroma obredni center, še najbolj zaradi nekaterih astronomsko natančih postavitev kamnov oziroma stavb.
MP dnevno obišče 2500 turistov, zato se za zmanjšanje na 500 oseb že nekaj let obupno prizadeva predvsem Unesco, zaenkrat še brez uspeha. MP velja za najpomembnejšo južnoameriško turistično destinacijo in za “must see” vsakega obiska Peruja in bližnje okolice. Temu primerno naduto se obnaša tudi lokalna turistična skupnost.
MP leži v povsem odročni dolini, cca 100 km oddaljeni od Cusca, ki je približno do polovice dosegljiva tudi po cesti, od polovice naprej pa samo še z vlakom. Obstajata dva vlaka, eden z nazivom “backpackers” in drugi “vistadom” za nekoliko petičnejše goste. Za oba je treba karte kupiti najmanj dan vnaprej na postaji, kjer se blagajna mirno zapre ob petih popoldne (ne da bi o tem kje kaj pisalo). Midva sva jo zamudila za pet minut in ostala brez. Edina varianta (razen nakupa celotnega agencijskega aranžmaja, ki pa ga prav tako ne moreš dobiti za dan vnaprej) je bila tvegana; vstati ob štirih zjutraj, biti 4.45 na postaji in upati, da sta prejšnji dan ostali neprodani še dve karti. Lahko si je predstavljati, kako sva izgledala (in katere besede dva uporabljala :)), ko sva se nekaj pred peto postavila v vrsto na štacionu.. in dobila dve karti v eno smer; oba vlaka za nazaj sta bila razprodana. Spet sva se odločila za preverjeno varianto "no risk no fun" in se vsedla na vlak. Takoj po prihodu v štiri ure oddaljen Aguas Calientes, izhodišče za 8 km dolgo vožnjo z minibusom na vrh hriba (še en death road.. ), sva se še enkrat postavila v vrsto, tokrat za povratni vozovnici – in po nekaj dodatnih peruanskih solih, ki so našli svoje mesto v denarnici managerja oddelka prodaje kart - imela v rokah tudi dve karti za nazaj. Mirne vesti sva se potem prepustila ogledu enega od svetovnih čudes, žal že po pol ure v konkrenem nalivu, ki ni ponehal ves dan...
MP je bil zame eden od sajtov, ki se jih nisem preveč veselila. Videla sem ga že na tisočih fotkah, gledala o njem dokumentarce, tako da sem pričakovala v najboljšem primeru le manjše razočaranje. Proti pričakovanjem – ali pa prav zato – pa me je, čeprav najbrž v eni svojih slabših, deževnih podob, impresioniral. Zame je bil precej nezemeljski, skrit na majhni planoti na vrhu prepadnega hriba, urejen, samozadosten, skrivnosten, mističen.
Še povzetek stroškov za najcenejšo varianto obiska MP:
Vlak, backpackers: 96 dolarjev, povratna vozovnica
Avtobus na vrh hriba: 14 usd
Vstopnina na MP: 35 usd
Skupaj: 145 usd
Ni komentarjev:
Objavite komentar