“Death Road Survivors”

Cesta med La Pazom in krajem Coroico nosi uraden naziv najnevarnejše ceste na svetu: vsak mesec je v prepade, najgloblji med njimi sega 600 metrov v globel, zgrmelo povprečno štiri do šest avtomobilov, smrtnih žrtev je bilo dvesto do tristo na leto. Najhujša nesreča se je zgodila leta 1983, ko je v prepad padel prenaložen avtobus, v nesreči je umrlo sto ljudi.

Do pred dvema letoma edina cesta, ki je povezovala kraja, je bila ozka, nekaj čez tri metre široka enopasovna makadamska pot, po kateri se je promet odvijal v obe smeri. Močno zavita hribovska cesta brez varovalnih ograj, vzpne se na višino čez 4600 metrov, prepadi, redka izogibališča in pogosta megla so bili razlog številnim nesrečam. Domačini so cesto kmalu poimenovali “death road”, nanjo pa so se odpravili le po izdatnem predhodnem priporočilu bogovom; še danes, ko je cesta zaprta za promet in jo je nadomestila nova, asfaltirana in z ograjami varovana dvopasovnica, je zla slutnja nekdanje ceste premočna; domačini se zato tudi na novi cesti priporočajo za varstvo kar obcestnim psom, saj verjamejo, da duh psa čuva tudi voznike; tako predvsem tovornjakarji in redni uporabniki zdaj veliko varnejše nove ceste vsakih nekaj kilometrov zmanjšajo hitrost in kar skozi odprto okensko šipo nahranijo obcestne pse.

Celotna nova cesta je v celoti dvopasovna, namenjena rednemu prometu in poteka po drugi trasi kot stara “death road”. Stara cesta je od odprtja nove zaprta za redni promet, postala pa je atraktiven avanturističen kolesarski izziv. Za razliko od običajnih turističnih aktivnosti, ki so popolnoma varne in prilagojene povprečnemu obiskovalcu, je spust po “death roadu” v resnici kar adrenalinski in čeprav redke, so bile žrtve tudi med nepazljivimi kolesarji. Na najino (ne)srečo se je prvi del slikovite poti odvijal v popolni megli, tako da sva bila prikrajšana za poglede v globino, verjetno pa prav zaradi tega tudi nekoliko bolj pogumna. Predvem Bor, ki baje ne kolesari prav redno, je dokazal svojo srčnost in prav enako mero kolesarske spretnosti, saj sva ga tako jaz (razumljivo :)) kot tudi najin osebni vodič Javier (manj razumljivo: Javier je bolivijski tekmovalec v downhillu :)), le težko dohajala. Ni čudno, da hudemu tempu ni mogla slediti niti njegova zadnja pnevmatika, ki jo je Javier spretno zamenjal v času, ki se ga ne bi sramoval noben mehanik na formuli ena :)

Kot uspešno preživela 3345 višinskih metrov in 64 kilometrov dolgega, čisto norega spusta, sva si na koncu prislužila majčko z napisom “Death Road Survivor”. Resnični survajverji te ceste pa so šoferji, ki so se po njej vozili redno, dan za dnem, leto za letom – in preživeli.

www.madness-bolivia.com

*****
Boštjan in Nataša, thx for the tip. To je bilo pa res amazing. Afm :))