Prva Seascape regata 2010

Težko smo jo dočakali, prvo letošnjo Seascape regato, tako kot lani v organizaciji hrvaškega Seascape centra, pod Tometovo in Marinino požrtvovalno perotjo. Morda mi prav ta regata, zdaj že tradicionalno na zadnji vikend v februarju, še posebej veliko pomeni. Čeprav koledarsko še sredi zime, začetek jadralne sezone nezmotljivo obeta pomlad. Številna prisrčna druženja in nova poznanstva, napete dirke, poštene zmage, tudi poraze. Je obet mnogih na morju preživetih ur, dragocenih novih znanj, vseh sončnih, deževnih, vetrovnih dni, ki so pred nami.
Prav na ta vikend sva lani tudi začela najino SSC kariero, tako da sva z Maretom potihem praznovala tudi najin prvi regatni rojstni dan :) Ogromno se je zgodilo v tem letu in če naju primerjam lani in letos, sva bila kar pridna..


Lani sem na to regato priletela direktno iz Lime, letos pa sva z Maretom pristopila nekoliko bolj udobno. Leta, pa tudi staž, se le poznajo :) Crvenkapica pred začetkom sezone potrebuje še nekaj lepotičenja, zato sva se v Sukošan odpravila sama, tam pa skupaj z Andražem zasedla rumenega prototipa in dva dni delala reklamo za Baumit, pa tudi za naš Jadralni klub Pirat iz Portoroža, kjer je sicer stacionirana barka. Po velikem uspehu, ki ga je skejpič dosegel ob januarskem imenovanju za »evropsko barko leta 2010«, sta Andraž in Kristian medije bogato založila tudi s promocijskimi fotkami - in na eni od njih se z Maretom prešerno smejiva, barka pa veselo reže v orco v kornatskem kanalu. Fotka je bila večkrat objavljena in ko sva zadnjič v Piratu srečala Dušana Puha, nama je slovesno izročil čepici z izvezenim klubskim logotipom in zastavico kluba, rekoč: »No, zdaj ko sta se medijsko izpostavila, je pa čas, da vaju opremimo s promo materialom.« Jasno, profiji vedo, kako se temu streže, zato sva tudi midva z enako resnostjo sprejela zastopanje svojega kluba in že je zastavica zaplapolala na levi priponi, čepica pa v hladni burjici prijetno grela.


Pod jadri
V soboto smo se zbudili v prekrasen, sončen dan, z ravno prav vetra, da je zdramil naše zimsko zaspane čute in nas pognal v akcijo. Zbralo se nas je šest ekip, poleg naše še hijenska, ki je tokrat presenetila z dodatno hijeno na genakerju, tako da so se tokratne regate lotili že kot pravi high-tech čopor.


Za krmilom druge barke je sedel mlad, komaj 12-letni Borna iz Zagreba, sicer uspešen tekmovalec v optimistu, skupaj z očetom in prekaljenim jadralcem Matetom iz Sukošana. Draga prijatelja Ana P'tuj Kostadina in njen Damir-Mali sta se podala v borbo skupaj s Teo, uveljavljeno tekmovalko, po novem pa tudi Seascape inštruktorico, plav prototip so zasedli stari znanci PetarPanovci iz Zagreba (in med dirko poskrbeli tudi za nekaj karambolov..), ekipo Crvenkape, torej nas, pa je prišel ujet Vuk, a mu to – tako kot tudi v pravljici – kljub številnim zvijačam ni uspelo. Za Barbi, Jakata in Marka je bila to prva SSC regata in borili so se kot levi, pardon, kot pravi morski volkovi :)








Nedelja je bila oblačna, a zato toliko bolj vetrovna. Preko 20 vozlov juga je cel dan pihalo tudi v zalivu, le z valovi nam je bilo prizanešeno, tako da smo vseeno opravili pet zelo napetih plovov, brez genakerjev. Z nekaj ponosa naj povem, da smo v dveh tudi zmagali, obakrat pod Marčijevo komando, pod mojo pa dosegli eno drugo mesto. Naj tale skromna samohvala nikakor ne zmanjša ključnih Andraževih zaslug, saj je jasno, da bi se brez njegovih napotkov in aktivnega angažmaja :) sama z Maretom težko kosala z izkušeno konkurenco.





Na kopnem
Sobotni večer je ob prijetni večerji zvenel tudi ob tonih »To je bil moj dan ljubezni« zimzelenčice, v hijensko avtorski interepretaciji in povsem novem aranžmaju, da so od smeha boleli še tisti trije preostali trebušnjaki, ki jih celodnevno jadranje ni uspelo predramiti. Celo jaz, ki pojem samo tistim, ki jih res ne maram, sem (v čoporativnem duhu) nekako uspela spraviti skupaj nekaj pogojno artikuliranih glasov.. :)



Nedeljsko popoldne je bilo po naporni regati prijetno utrujeno, zato je Marinino odlično home-made kosilo padlo kot žebljica na glavico. Podelitev pokalov najboljšim, PetruPanu na tretjem, nam na drugem in zmagovalki P'tuj Kostadini je v svoji prisrčni maniri opravil Tome...






...Marina pa je nama z Maretom izvabila solzici iz oči. Ko je bil »uradni« del za nami, je skrivnostno napovedala še eno podelitev.. »Pripremili smo posebnu nagradu za naše najvjernije jedriličare Marka i Jakicu, koji su uz nas od samog početka rada Centra. Velika nam je čast i zadovoljstvo da su dio naše priče!«
Na najinih prsih sta se zasvetili rdeči Seascape medaljici, ena za Goluba in druga »Za Jakicu, prvu Koku Seascape družine«. Golub in Koka sta nicka, ki nama ju je na lanski prav tej prvi regati nadel Šime Stipaničev, odličen hrvaški solo jadralec, skupaj z Ažom in Kristianom tudi udeleženec mini Transata čez Atlantik – in kadar se nekaj rodi v pravem trenutku in s pravo energijo, potem se zasidra v naša srca in traja. Tako kot tudi naša Seascape družinica.



Več fotk na: www.picasaweb.google.com/jakica.jesih

Rosario in domov

Rosario so tri Ljubljane ali tretjina Buenos Airesa. Najboljše mesto za živet, pravi zase. Je zelen, poln urejenih parkov, varen, prijeten in umeščen ob reko Parana. Kaj definira Mesto? Muzej sodobne umetnosti, pa četudi (ali prav zato ker) je postavljen v nekdanji silos. Brezimnost in resignacija zaposlenih, zaradi katere se jim sladko fučka za vse. Psi, ki jih lastniki vodijo na vrvicah in pripadajo izbranim pasmam, števično prekašajo potepuške pse.


Po odhodu iz Buenos Airesa in potovanju po argentinskem zaledju tega nisem več doživela, v Rosariu pa se je slika spet vrnila.

Ni odveč, če sta se v mestu rodila tudi Ernesto Guevara in državna zastava. Manuel Belgrano, kreator zastave, danes počiva v grobnici pod veličastnim spomenikom, kot se za ponosno državo spodobi.



Nekoliko manj impresiven je bil Muzej sodobne umetnosti. Vseeno, že ideja, da so ga postavili v silos, se mi je zdela posrečena. Parque de la Independencia je Tivoli, v katerem sta tudi nogometni stadion in hipodrom, pa mestni muzej in majhno jezero, ki ga domačini ljubkovalno imenujejo Laguito in s pridom izkoriščajo za popoldanski pobeg v naravo, s pendolini na vodo, za zaljubljene sprehode..



Približno petsto kilometrov oddaljena Cordoba, nekoliko večja od Rosaria, ima povsem drug temperament. Veliko bolj divja je, veliko intenzivnejša, bolj prava. Rosario je sofisticiran, nežen. Dva dneva sta bila ravno dovolj, da se vrnem nazaj v realnost.



Frankfurtsko letališče, B13, Adria. Ljudje so zazrti v svoje kompjuterje, v USA Today ali sami vase. Monokrom: rjava, siva, črna. V jagodni reklamni majčki I feel sLOVEnija se počutim zelo izven. Vesela sem, da sem doma, a del mojega srca ostaja na drugi strani morja. Veliko, veliko lepega – doživetij, občutkov in ljudi – se mi je zgodilo tudi tokrat. Bolj ko jo spoznavam, južno Ameriko, raje jo imam. Njo in ljudi, ki tam živijo in po njej potujejo. Marsikaj bi lahko tja izvozila iz naših krajev.. a odprtosti, prijaznosti in človeške topline bi se morali tja hoditi učiti mi.



Fotke so in bodo na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Cordoba para siempre en mi corazon

Včasih se usoda odloči namesto nas. S Salimo sva si želeli preostanek poti preživeti v Mendozi, na treku do baznega kampa Aconcague. Na voljo sta dva, krajši – štiridnevni in daljši, osemdnevni – in glede na razpoložljivi čas sva izbrali krajšega. Z vznemirjenjem sva pričakovali odhod iz Cachija in prihod v Salto, od koder naj bi uredili rezervacijo. Bilo je jutro – tisto, zgodnje – in morda je bil tudi to razlog, da je Salima, še nekoliko zaspana, narobe stopila in si zvila gleženj. Voila, nič od Aconcague, tudi letos ne..

V skladu s planom B sva se iz Salte tako odpravili proti jugu, v Cordobo. Nobene predstave nisem imela o mestu, nobene posebne znamenitosti za pogledat. Bila je na poti proti BA (midve pa sva imeli še nekaj dni časa) ter mesto, o katerem so vsi govorili z veseljem in prijetnimi spomini.
Cordoba je drugo največje mesto v Argentini z dobrim milijonom prebivalcev. Ustanovljeno je bilo konec 16. stoletja in poimenovano po španski Cordobi. Zaradi številnih fakultet velja za univerzitetno središče države, k slovesu pa je prispevala tudi prav tam s strani jezuitov leta 1613 ustanovljena prva univerza v državi.
Mesto je simpatično, polno življenja, ki se odvija tudi v starem, kolonialnem mestnem jedru. Številne lepo ohranjene stavbe so bile, ali pa so še, v lasti jezuitov. Med njimi najbolj izstopa “Jesuit Block – Manzana Jesuitica”, za cel “block” velik kompleks – čudovita cerkev s pripadajočimi objekti (danes tudi muzeji) iz 17. stoletja, od leta 2000 zaščitenimi tudi kot Unescova kulturna dediščina.

Tri dni, kolikor sva jih imeli na voljo, sva nameravali nameniti mestu in okolici. Kratek skok do Ville Carlos Paz, ki velja za vikend pribežališče sonca in vode željnih Cordobanov, je bil sicer manjše razočaranje, a sva neuspeh pripisali sebi, saj zaradi pomanjkljivih informacij pravzaprav niti nisva prišli do jezera kot centra dogajanja. Vseeno, na poti do tja, kakšne pol ure je trajala, smo se vozili med različnimi letalskimi akademijami, tako da sem od te poti vseeno odnesla nekaj lepega.

Zanimivo je, da celotna regija na nek način diha zrak. Letala, prava ali makete, so postavljena kar ob cestah, kot spomeniki, kot igrala, kar tako.. bližnje mesto slovi po videnjih NLP-jev.. jezuiti, katerih prisotnost je čutiti na vsakem koraku, pa tako imajo veze tam zgoraj.

Pot po okolici sva si najprej zamislili kot še en road trip, z avtom, pa sva se kasneje premislili. Tako sva že potovali in bilo je udobno, a zdaj sva želeli nekaj pristnejšega. Vsedli sva se na avtobus za Capillo del Monte (na severu cordobanske regije, cca štiri ure vožnje iz mesta), ki slovi kot kraj dobrih energij, zanimivih trekov po Sierras Chicas (ki sva se jim midve zaradi Saliminega gležnja sicer morali odpovedati), še najbolj pa po (po vsej Argentini slovečih) paranormalnih pojavih in številnih pričevanjih videnj nezemljanov in neznanih letečih predmetov na bližnjem hribčku Cerru Uritorcu. Včasih se zgodi, da ti kraj priraste k srcu že na avtobusni postaji in pri Capilli je že bilo tako. Simpatične ulice, prijazni ljudje, vse skupaj pa res nekoliko “izven” tega sveta.., a ne na vsiljiv, naporen način. Dečko, s katerim sva delili sobo v hostlu, je jokal zaradi izgubljene ljubezni, priletne lastnice v živo zelenem se ni dalo ustaviti, ko nama je s tistim žarom v očeh opisovala lepote njenega kraja, gostilna Refugio pa je bila ravno to, kar sva potrebovali. “Un lugar en esta Tiera... pero de otra Dimension” je pisalo na vratih in zdelo se nama je dovolj v kontekstu. Hrana pa lokalno-ezoterična, drugačna, odlična. Nezemljanov – nada, niti enega samega. Pač, ni vsak dan nedelja.. In kadar je, se včasih dogajajo najbolj neverjetne stvari.

Naslednjega dne sva se skozi Carlos Paz odpeljali južno od Cordobe, v Alto Gracio. Še eno podobno mestece, le da to ni dihalo ezoterike, temveč revolucionarno misel Ernesta Guevare, ki jo kot astmatičen otrok v suhem, toplem podnebju tega malega mesta preživel svoja otroška in najstniška leta – takrat seveda še brez Castrovega vzdevka “Che”. Pogedali sva si muzej, postavljen v njihovo nekdanjo družinsko hišo in v sosednji ob zvokih Buena Vista Social Cluba ter spominih na moje popotovanje pojedli še pristno kubansko kosilo. V bližini je tudi muzej Manuela de Falle, v Španiji rojenega in v teh krajih zelo priznanega skladatelja španske narodne, s flamenkom inspirirane glasbe (vpliv se je čutil predvsem v njegovih operah in baletih), ki je zadnja leta pred smrtjo preživel v Alti Gracii. Falla je skušal leta 1936 (neuspešno) preprečiti umor pesnika Federica Garcia Lorce, njegova podoba pa se je dolga leta pojavljala tudi na španskih bankovcih.

Glavna znamenitost mesta, poleg slavnega Che-ja seveda, pa je prav tako pod Unescom zaščiten Jezuitski samostan z muzejsko zbirko. V 17. stoletju so Alto Gracio kot kmetijsko veleposestvo (estanicio) upravljali Jezuiti, ki so domačine naučili številnih obrti. Skupaj s še štirimi drugimi mesti so jo ustanovili z namenom, da ekonomsko podpre Collegium Maximum, eno prvih argentinskih univerz, ki danes kot Universidad Nacional de Cordoba sodi v omenjeni sklop Manzana Jezuitica. Eden od solastnikov estancije je bil v preteklosti tudi skladatelj Manuel de Falla.

Majhna in popolnoma neambiciozna, kot Alta Gracia na prvi pogled izgleda, pa je v hotelu Serras gostila tudi Johna F. Kennedyja.

Zadnji dan v Cordobi je bil prevroč za karkoli ambicioznega, zato sva ga namenili ogledu mesta in pobegu na hladno, kam drugam kot v najino najljubše pribežališče: da le ima kompjuter ali wifi. Salima se je zvečer vračala v BA, jaz pa pred odhodom v Buenos Aires in domov še za dva dni v Rosario.

Salimin avtobus je iz Cordobe odpeljal dve uri pred mojim, tako da sem imela do odhoda na postajo še nekaj časa zase. Najprej sem ga nameravala preživeti kar v hostlu, na netu, pa je bilo prevroče in sem odšla ven, na zrak. Sprehodila sem se nekaj ulic okoli, po za promet zaprtem centru, mimo čudovite Manzane Jezuitice. Bila je nedelja zvečer, maša se je odvijala pri odprtih vratih, ljudi je bilo preveč in so stali tudi zunaj. Bilo je pravljično, romantično. Stopila sem zraven, pokukala v notranjost, vsem dragim namenila nekaj dobrih misli.. podarila brezdomcu pred cerkvijo deset pesosov, dobila od njega širok nasmeh hvaležnosti, poljub na lice in vprašanje, če je Slovenija še vedno komunistična – in odšla dalje, na avtobus proti Rosariu.

Bila je nedelja in včasih se ob nedeljah dogajajo najbolj neverjetne stvari..

Zakaj tako rada potujem

Ura je devet zvečer in vstopim v avtobus. Na Via Bariloche ali Mercobusu ni bilo več prostega sedeža, zato pristanem na Andesmarju. Za malo razliko v ceni velika razlika v glasbi. Začutim gost vonj po urinu in kemikaliji iz stranišča. Najdem pravo številko in sedem. Noge se mi prilepijo na tla, nekdo pred menoj je polil nekaj sladkega. Vse je umazano, še najraje se ne bi dotaknila ničesar. To bo dolga noč. Še vedno stojimo na postaji, motor teče in mrzlo je. Z očmi iščem zavoj z deko. Shit!! Dekice so v ponudbi na cama busih, v semi-cama ne. Premalo sem oblečena. Poberem svoje stvari, ne želim jih puščati samih, in izstopim, k prtljažniku. Dečku pokažem listek s številko nahrbtnika, ki leži na vrhu kupa prtljage. Mi ga lahko poda za minuto, da vzamem nekaj toplega? Ne more. ?? Pač ne more. Stopim do stevarda in ga prosim, če lahko zmanjša hlajenje. Klima je menda namenjena temu, da nam ne bi bilo vroče, ne temu, da cel bus drgeta od mraza? Ok, ni problema. Čez nekaj minut ni več 17 stopinj, ampak 19. Majhen napredek, a bolje kot nič. Zeblo me bo vseeno. Vrnem se na svoj popast sedež. Speljemo. Zavijem se v vse, kar imam. Stevard postreže večerjo, ki je na meji gnusa. Vseeno, da bi čas hitreje minil, in ker mi je padel sladkor, sprejmem zavojček z alfajoresom, lokalno sladico v obliki male, okrogle tortice z nadevom dulce de leche. Po okusu sodeč s pretečenim rokom trajanja. Pojem vseeno (ker mi je padel sladkor). Zaradi vonja po urinu me začenja boleti glava. Okoli nosu si zavijem rutko, da diham skoznjo. Filtrira smrad in mi daje občutek čistoče, mešanice krem, razdišanih parfumov in mene. Spustim naslon sedeža (ter razkužim roke) in poskusim zaspat. Ura je deset zvečer. Še enajst ur. Bam! Iz zvočnikov zahrumi. Zdaj bomo gledali film, v katerem bodo vpili eden na drugega. Tak preprost, pretepaški film, da ga bomo vsi razumeli. Nadenem si slušalke in vključim i-poda, ki mi ga je Urša podarila za lanskega božička in ki mi rešuje življenje. Rabim nekaj domačega. Šifrerja. Big Foot Mamo, led s severa (zelo na glas). Ja, približno tako mrzlo je. Melodrom, Marčijev. Siddharta, Slon in Sadež, Vlado Kreslin, nekega jutra, ko se zdani.. Kje je še jutro. Moje jutro.
Potovanja so slapovi Iguazu, vznemirjenje, radovednost in presenečenja, so preplute milje in zanimivi ljudje. So tudi smrdljivi avtobusi, ljudje brez prihodnosti, tisoči kilometrov samote in trenutki, ki bi jih želela deliti. So oboje. Evo, zato.

Otok Chiloe v reviji Svet in ljudje

Otoka Chiloe ni na zemljevidu "must see" čilenskih turističnih destinacij. Tudi sama sem tja zašla bolj po srečnem naključju. Otok, ki je nekoliko odmaknjen od celine skozi vso zgodovino živel svoje življenje, še danes verjame v pravljična bitja in čarovništvo, postavlja hiše na lesene kole, jih oblaga s skodlami in vabi k molitvi v številne raznobarvne lesene, pod Unescovo zaščito ohranjene cerkve. Ali pa zgolj na sprehod po samotni, zasanjanji zahodni, pacifiški obali..
Članek o otoku Chiloe sem napisala za revijo Svet in ljudje in je objavljen v januarski številki.

Salta v štirih dneh in nešteto barvah

Mesto Salta s cca 400 tisoč prebivalci je središče ene od dveh najbolj severnih argentinskih regij (druga je sosednja regija Jujuy). Na severu meji na Bolivijo, na zahodu na Čile. Obe regiji sta s turističnega vidika po krivici prezrti, z mojega lastnega pa je to ena od njunih večjih prednosti. V razdalji tristotih kilometrov severno in jugozahodno od Salte se pokrajina nekajkrat spremeni in od živordečih, s kaktusi posejanih golih hribov postane z vinogradi bogata zelena ravnica. Čeprav je Argentina večinoma zelo bela država, dekleta v BA so recimo po telesnih karakteristikah povsem primerljiva s slovenskimi, pa sta saltska in Jujuy regiji veliko bolj domorodni, prebivalstvo je temne polti in pogosto indijanskih korenin.




S Salimo in Italijančkom smo najeli avto in si za prvi dan izbrali pot na sever, kjer andsko nižavje žari v odtenkih rdeče in se na drugi strani prelaza razprostirajo argentinske soline – Saline Grande. Težko je pristati na manj, ko dobiš priložnost doživeti več – in to velja tudi za potovanja. Lanska bolivijska slana puščava Salar de Uyuni je bila tako veličastna, da so bile argentinske Saline Grande, svojemu zvenečemu imenu navkljub, pač le slab nadomestek. Salima in Italijanček sta si jih želela doživeti, pa smo se po razgibani gorski cesti, polni ovinkov, prepadov in prečudovitih razgledov, odpravili čez 4100 m visok prelaz proti zahodu. Ne morem se upreti subjektivnosti pri opisovanju občutkov – a te vrste pokrajina me prevzame. Hecno (in seveda razumljivo) je, kako s Salimo, ki prihaja iz Maroka, različno doživljava svet okoli sebe. V soncu žareči rdeče-rjavi skalni masivi, puščavski pesek in kaktusi jo (za razliko od mene) pustijo popolnoma hladno, medtem ko se ob zelenem jezeru in travnikih okoli njega (za razliko od mene) navduši in stisne tisoč fotk..




Soline so bleščeče bela slana ravnica, na kateri smo izživeli svojo fotografsko kreativnost, spoznali ekipo mladičkov iz BA, se pustili opeči soncu in se imeli fajn..




Pot nazaj preko prelaza in potem še nekoliko bolj proti severu, proti bolivijski meji in večer v Humahuaci, od boga pozabljenem mestecu, ki pa nas je po prvem odbijajočem vtisu za vedno pridobilo na svojo stran. Svojo dušo je za tisti večer zlilo z našo in bilo je čudovito. Odlična večerja, prijazen hostel, jutranji sprehod po sobotni tržnici..







..In premik južneje, do Tilcare, nekoliko bolj backpackersko turistčne, a vseeno vredne ogleda z ostanki predkolumbijske naselbine.
Na poti nazaj proti Salti se je Italijanček odločil za samostojni premik proti Patagoniji, kar sva soglasno podprli. Zgodi se, da se s človekom ne ujameš in mi trije res nismo bili najboljši par.
Odložili sva ga na avtobusni postaji in si stisnili roke v slovo, a uradni prijatelji na facebooku ne bomo postali.. Sem pa od njega vseeno izvedela nekaj novega – namreč kot biolog dela v laboratoriju za preverjanje kvalitete mleka in baje se bolezen pri kravah spozna iz sestave njenega mleka, ne šele na osnovi krvnih testov. “Oh, how interesting!!” “Yes, sure. I hate it from the day one.” Takšen je bil.

S Salimo sva nadaljevali sami, zdaj v smeri južno od Salte. Prespali sva v še enem tipično-pozabljenem majhnem zaselku, Coronel Moldes, z glavno ulico in nekaj hostli, barom in slaščičarno, kar je bilo za najin pozni večer dovolj.



Nedaleč stran se razprostira zelo lepo jezero Cabra Coral, tisto, ob katerem je stisnila tisoč fotk :) Pot na jug, v Cafayate, se je vila po – zame – spet vzdihov polni pokrajini. Nekoliko drugih oblik, a še vedno rdečih odtenkov so se dvigovali hribi v temno modro nebo in se le malo pred Cafayatom spustili v zeleno, z vinogradi bogato dolino. Včasih se sama sebi zdim kot otrok, tako iskreno se lahko navdušim nad tako preprostimi stvarmi. Raznolike skalne oblike, mladci, ki za podarjen pesos v najbolj akustični od njih igrajo lokalne napeve, tisoč postankov za fotke.. In na koncu poti Cafayate, nekoliko večje turistično središče, mogoče velikosti našega Portoroža, ki živi v ritmu poletja, popotnikov, ki vsak s svojimi mislimi brezdelno poležavajo po parku, mesto vinogradov in odličnega suhega belega vina, ki sva si ga med prvim in drugim dulce de leche božansko dobrim sladoledom privoščili poleg zajčka v pomarančni omaki.





Naslednje jutro sva nadaljevali krog, zdaj že v smeri nazaj proti Salti, a po drugi, nekoliko zahodnješi cesti proti Cachiju. Čeprav so naju v turističnih agencijah v Cafayatu opozarjali, da bo razrita peščena pot za najinega malega VW gola (ne golfa) prenaporna, sva se vseeno odločili slediti prvotnemu načrtu. Za ta majhen pogum sva bili več kot bogato poplačani. Za 160 kilometrov dolgo pot sva potrebovali pet ur, pa ne samo zaradi peščene ceste, ki jo je včasih vmes tudi zmanjkalo, ampak predvsem zaradi neštetih postankov, ko sva družno vzdihovali nad lepotami okoli naju. “God was an artist”, je komentirala Salima.



Pozno popoldne sva prispeli v Cachi, si komaj izborili skromno prosto sobo v hosterii, na edinem trgu (ki je tudi edini prostor, kjer se kaj dogaja) pojedli najini redni empanadi con queso in naredili kratek giro po nekaj bližnjih ulicah. Kraj je majhen in ker nima niti črpalke, sva si zadnjih 160 km do Salte obetali še nekoliko daljših.



Že dolgo nisem vstala pred šesto, današnje jutro pa je bilo tega vredno. Nekoliko na tesnem s časom zaradi dogovorjene ure vračila avta v Salti sva si privoščili toplino vzhajajočega sonca in ravno cesto (tokrat delno tudi asfaltirano..), ki je pokrajino okoli naju pripeljala z divje rdeče puščave v bogato zeleno gričevje – in Salto.




Zvečer imava nočni bus v Cordobo – za zadnji del mojega, zdaj pravzaprav – najinega – potovanja.

Kraj brez imena

Prašna cesta, podrte, revne hiše, trg, na katerem se igrajo otroci in posedajo mladci, ki bi se jim najraje izognila. Zanemarjen bar, v katerem si ne želim kupiti niti vode, kaj šele kaj pojesti. Morda je pozna ura, ni važno – v kraju moram prenočiti. In potem, nenadoma, ulice zaživijo. Prašna ulica postane “moja ulica”, saj je na njej hostel, v katerem bivam. Na trgu sedita domačina in godeta, njuna glasba pomirja. Sumljivi mladci dobijo nasmehe na usta, ko mi pokažejo pot do svoje najljubše gostilne. Zanemarjen bar je edini, v katerem dela internet, za kar sem mu neskončno hvaležna. Hiše postanejo domovi in čeprav revni, najdem v njih ljubezen. Za pustimi, zaprtimi vrati skrivajo čudovite, negovane vrtove. Kot ljudje so, ki tam prebivajo.

Kraj brez imena dobi barvo, okus, vonj, trenutek, pesem, pogled, nasmeh.. jaz pa odhajam s predsodkom manj in zgodbo več.